Zenovske spremembe

Eno najbolj prisrčnih čestitk, ki jih je po imenovanju na novo dolžnost dobil Jukio Hatojama, je poslal José Manuel Barroso. V točki, ko bo nastal preobrat svetovne zgodovine, je zapisal predsednik evropske komisije, je treba oblikovati globalizacijo s takšnimi vrednotami, ki poudarjajo človekovo dostojanstvo, in uporabljati trdna načela upravljanja, kakršna je subsidiarnost.

Ni povsem jasno, kje je Barroso prepoznal namero Demokratske stranke Japonske, da bo proces političnega odločanja v svoji državi približala evropskim standardom decentralizacije, je pa očitno začutil, da je Japonska po dolgem času prvič dobila premiera z misijo, ki ima zdaj boleče preprosto ime - sprememba.

Kakor vsi voditelji, ki jim volivci izkažejo zaupanje predvsem zato, ker ponujajo kaj drugačnega, je tudi Hatojama na najvišjo dolžnost zaplaval na valu obljub, ki so na meji neuresničljivega in ki bodo ostale relevantne, le če se bo izpolnil tisti pogoj zgodovinskega preobrata, ki zadeva načelo večje neodvisnosti. Neodvisnosti od česa in od koga, je prav tako stvar misije, ki si bo šele morala nadeti konkretne barve. Na samem začetku namreč misija zgolj nakazuje smer in cilj. Vse drugo je v megli.

A Hatojama je v manifestu že malce bolj jasno napovedal, da ima v mislih večjo politično in gospodarsko neodvisnost Japonske. Ta država je ujeta med ZDA, ki si prizadevajo ohraniti položaj največje svetovne sile, in Kitajsko, ki poskuša postati največja svetovna sila, zato je novi premier (v zadovoljstvo Barrosa) ugotovil, da je mogoče ta cilj doseči edino znotraj integrirane vzhodnoazijske skupnosti in da se lahko odvisnost od dosedanjega hegemona zmanjša edino s prostovoljnim pristopom v edini logični območni blok, ki bo podoben Evropski uniji ali nečemu, kar je obstajalo pred njo.

Tako se je tudi Japonska uvrstila v čudno kategorijo azijskih držav, ki prav zaradi potrebe po krepitvi neodvisnosti razmišljajo o postmoderni obliki integracije, v kateri bi bilo mogoče del neodvisnosti shraniti v skupno blagajno in na podlagi tega na medsebojno odvisnost gledati s povsem drugačnimi očmi.

Največji izziv za Hatojamovo misijo v duhu EU bo Kitajska, ki izhod iz pretrde globalizacije prav tako išče v območni integraciji. Novi japonski premier in kitajski predsednik Hu Jintao se bosta prvič, in to že prihodnji konec tedna, sestala na ameriških tleh, kjer bosta oba sodelovala na vrhunskem srečanju G-20 v Pittsburghu, nato pa se bosta srečevala tudi na vseh drugih sestankih v okviru ZN. Ko pa se bosta dva glavna voditelja prihodnje azijske skupnosti srečala z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, mu bosta najbrž oba najprej zagotovila, da stvarnost ni takšna, kakor piše v manifestih, in da je tako za Tokio kakor za Peking izredno pomembno, da ohranita partnerstvo z ZDA, brez katerega - neverjetno, a resnično - ni mogoče začeti misije zdrave neodvisnosti od ameriške prevlade.

Vse to še najbolj spominja na zenbudistično sliko, na kateri tistega, kar se vidi, ni, tisto, česar ni videti, pa je. Vse skupaj se je obrnilo tako, da je EU, ki je že dolgo ni v vzhodni Aziji, postala zgled, Amerika, ki širi demokracijo, pa se je izkazala za prvo tarčo emancipacije pravkar prebujene demokratične Japonske. A to je komaj prva epizoda v valu sprememb. Nadaljevanje sledi.

Iz sobotne izdaje.