Zgodovina nastanka EU

Evropska unija je nastala v želji končati pogoste in krvave medsosedske spore, ki so vrhunec dosegli v drugi svetovni vojni.

Korenine Evropske unije segajo v leto 1951, ko so se v Evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) združili Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Trajni mir naj bi uresničili z ESPJ, ki so jo ustanovili s Pariško pogodbo 18. aprila 1951.

S podpisom Rimske pogodbe so članice ESPJ 25. marca 1957 ustanovile še Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), katere namen je bil odpraviti ovire v trgovanju med članicami in tako vzpostaviti enotni trg, ustanovile pa so tudi Evropsko skupnost za jedrsko energijo (Euratom).

S Pogodbo o združitvi, ki so jo članice podpisale 8. aprila 1965, v veljavo pa je stopila 1. julija 1967, so se organizacijske strukture dotlej ločenih treh evropskih skupnosti - EGS, ESPJ in Euratom - združile. Z njo sta Evropska komisija in Svet Evropskih skupnosti postala glavna organa vseh treh institucij, ki so poslej imele tudi enoten proračun.

Šesterica je z letom 1973, ko so se EGS pridružile Velika Britanija, Irska in Danska, postala deveterica. V EGS so v 80. letih vstopile še tri države - leta 1981 je deseta članica postala Grčija, leta 1986 pa sta se v skupnost vključili Španija in Portugalska.

Čeprav so bile leta 1968 carine odpravljene, trgovina ni potekala prosto preko meja EGS, in sicer predvsem zaradi razlik v predpisih med članicami. Da bi odstranili ovire, povečali harmonizacijo in s tem povečali konkurenčnost dvanajsterice, so leta 1986 sprejeli Enoten evropski akt, ki pomeni prvo večjo revizijo Rimske pogodbe. Z njim so reformirali delovanje institucij, odločanje s kvalificirano večino je bilo razširjeno na nova področja, Evropski parlament pa je dobil več pristojnosti.

S podpisom Maastrichtske pogodbe oziroma pogodbe o Evropski uniji 7. februarja 1992 se je skupnost z vpeljavo novih oblik sodelovanja - poleg gospodarstva še na področju obrambe in pravosodja - preimenovala v Evropsko unijo. Ta odtlej sloni na treh stebrih: evropskih skupnostih, skupni zunanji in varnostni politiki ter sodelovanju na področju pravosodja in notranjih zadev. Pogodba je tudi uvedla državljanstvo EU, ki ne nadomešča nacionalnega državljanstva, temveč ga dopolnjuje, ter Ekonomsko in monetarno unijo (EMU) ter skupno valuto evro.

Potem ko je bilo od leta 1986 sprejetih več kot 200 zakonov na področju davčne politike, trgovinskih predpisov, poklicne usposobljenosti in drugih ovir, ki preprečujejo odpiranje meja, je bil januarja 1993 vzpostavljen enoten evropski trg, ki predvideva prost pretok blaga, storitev, oseb in denarja.

Dve leti kasneje je povezava pod svoje okrilje vzela še Avstrijo, Finsko in Švedsko, Norvežani pa so vstop kljub odločnim prizadevanjem svoje vlade znova bojkotirali. Norveška tako skupaj z Islandijo in Liechtensteinom ostaja povezana s članicami unije le v okviru Evropskega gospodarskega prostora (EEA).

Maastrichtsko pogodbo je nadgradila Amsterdamska pogodba, ki je bila podpisana oktobra 1997, v veljavo pa je stopila z letom 1999. Med drugim daje večji poudarek državljanstvu in pravicam posameznikov, s povečanjem pooblastil Evropskega parlamenta naj bi zagotovili večjo demokracijo. S protokolom k Amsterdamski pogodbi je bil v evropski pravni red vključen schengenski sporazum o odpravi nadzora na notranjih mejah.

Z letom 1999 so v 11 državah - Avstriji, Belgiji, na Finskem, v Franciji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji - uvedli evro, a samo za trgovinske in finančne transakcije. Dve leti kasneje je skupno evropsko valuto uvedla Grčija, s 1. januarjem letos pa kot 13 še Slovenija. Evrski bankovci in kovanci so v 12 članicah evrskega območja prišli v obtok leta 2002, v Sloveniji pa letos.

Februarja 2001 je bila podpisana Pogodba iz Nice, ki je stopila v veljavo s februarjem 2003. Dokument vsebuje elemente za delovanje povezave v sestavi 27 članic, hkrati pa jasno poudarja, da so po sprejemu 27. države potrebne nove rešitve.

Po padcu železne zavese so si za članstvo v EU začele intenzivno prizadevati še države nekdanjega vzhodnega bloka. Maja 2004 je EU doživela "veliki pok", saj se je petnajsterici hkrati pridružilo kar deset držav - Slovenija, Slovaška, Češka, Poljska, Madžarska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper.

Oktobra 2004 je vseh 25 članic unije podpisalo evropsko ustavno pogodbo, ki naj bi poenostavila demokratično odločanje in upravljanje unije s številnimi državami. Uvaja tudi položaj evropskega zunanjega ministra. Preden začne veljati, jo mora ratificirati vseh 25 držav, vendar je po zavrnitvi na referendumih v Franciji in na Nizozemskem leta 2005 v slepi ulici.

S 1. januarjem letos se je unija z vstopom Romunije in Bolgarije povečala še za dve članici.