Tiskane izdaje
Washington - Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice bo danes dopotovala v Tripoli, kjer se bo sestala z libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem. Gre za prvi obisk kakega ameriškega državnega sekretarja po več kot pol stoletja, natančneje po letu 1953, ko je Tripoli obiskal John Foster Dulles. Od visokih ameriških predstavnikov se je leta 1957 v Libiji mudil še takratni podpredsednik Richard Nixon. Oba sta se sestala še s kraljem Idrisom, ki ga je mladi, 27-letni oficir Moamer Gadafi 1. septembra 1969 vrgel s prestola.
»V tem času smo doživeli pristanek človeka na Luni, internet, padec berlinskega zidu in deset ameriških predsednikov,» je dolgo obdobje ohlajenih libijsko-ameriških odnosov in posledično zgodovinskost obiska Riceove slikovito opisal tiskovni predstavnik State Departmenta Sean McCormack.
Zadnji kamenček v mozaiku, ki je omogočil današnje srečanje, je bil dodan pred slabim mesecem, 14. avgusta, ko sta se državi sporazumeli o izplačilu odškodnin svojcem žrtev njunih medsebojnih sovražnosti. Libija se je obvezala poplačati svojce 270 potnikov in članov posadke letala Pan Am, ki je leta 1988 zaradi podtaknjene bombe strmoglavilo nad škotskim mestecem Lockerbie; ZDA pa svojce 41 žrtev, ki so bili ubiti v ameriških zračnih napadih na Libijo aprila 1986. To je bil povračilni ukrep, ki ga je ukazal Ronald Reagan zaradi napada na berlinsko diskoteko La Belle, v katero so zahajali tamkajšnji ameriški vojaki.
Odnosi med ZDA in Libijo so bili zaradi libijske podpore terorizmu prekinjeni leta 1981. Ohladitev je trajala dobri dve desetletji. Ključni korak k otoplitvi je bil storjen decembra 2003, ko se je Libija odpovedala prizadevanjem za posedovanje jedrskega, biološkega in kemičnega orožja, se odrekla terorizmu in prevzela odgovornost za nesrečo nad Lockerbiejem. Spreobrnjenje nekdanjega »norega psa«, kot je Gadafija svojčas zaničljivo označil Reagan, je vodilo v črtanje Libije s seznama držav podpornic terorizma in v obnovo diplomatskih odnosov, ki so bili leta 2006 povzdignjeni na raven veleposlanikov, hkrati pa predstavlja enega redkih zunanjepolitičnih uspehov Busha mlajšega in zunanje ministrice Riceove.
Koristi od obiska Riceove si obeta predvsem ameriško gospodarstvo, ki mu je sredi avgusta sklenjeni dogovor o izplačilu odškodnin končno zagotovil okolje zaželjene pravne varnosti. Na preži so predvsem naftni koncerni, saj so libijske potrjene zaloge črnega zlata devete največje na svetu, hkrati pa so obsežna območja države še neraziskana in potencialno skrivajo še neodkrita nahajališča.
Na prelomni pomen prihoda Riceove v Tripoli je na proslavi ob 39. obletnici vojaškega prevrata, ki je bila ta ponedeljek, v nenavadno dolgem govoru opozoril tudi Gadafi - čeravno je bil njegov poudarek drugačen kot ameriški. Washington želi s primerom Libije svetu pokazati, kaj si lahko obeta država, ki se odpove orožju za množično uničevanje in terorizmu ter se zbliža z zahodom; zgled Libije naj bi služil kot spodbuda državam, kakršni sta Iran in Severna Koreja. Tripoli v odnosih z ZDA ne išče prijateljstva. »Vse, kar želimo, je, da nas pustijo pri miru,« je v omenjenem slavnostnem govoru dejal Gadafi.
Riceova bo turnejo po državah severne Afrike nadaljevala v Tuniziji, Alžiriji in Maroku, kjer bodo ena od tem pogovorov tudi državljani iz teh držav, ki so zaprti v Guantanamu. Pred vrnitvijo v ZDA bo ameriška državna sekretarka obiskala še Portugalsko.
Iz tiskanega Dela.
