Zidovi so neuničljivi

Zidovja, ki so pravzaprav nekakšna kamnita in betonska geometrija vse človeške zgodovine, so spet glavna tema vseh medijev. Te dni praznujemo dvajseto obletnico padca berlinskega zidu, kruši se nevidni zid med Slovenijo in Hrvaško, Izrael še vedno gradi »obrambni« zid pred Palestinci, ortodoksni Judje in turisti se prerivajo okoli Zidu žalovanja itd.

Daleč največji objekt te vrste je seveda Kitajski zid, največja obrambna gradnja na svetu; gradili so ga od 3. stoletja pr. n. št. do 15. stoletja n. št., da bi Kitajsko varoval pred vdori nomadskih ljudstev. Dolg je okoli 2450 kilometrov (po najnovejših odkritjih še veliko več), visok od 9 do 12 metrov, širok med petimi in osmimi metri, obrambni stolpi so bili postavljeni na sto do dvesto metrov. Vzneseni kitajski novinarji so njihovega prvega astronavta vprašali, ali je od tam zgoraj videl zid, vendar je fant vprašanje diplomatsko preslišal.

Če gremo zelo visoko, nad vsakodnevno, zlasti politično profanost, zidov ne vidimo več. In s tem izgubijo svoj smisel. Niccolò Machiavelli piše, da so bili Rimljani razsodni in niso gradili obrambnih zidov. In dokler je Rim živel svoboden, je spoštoval svoj red in vrle ustanove, nikoli ni zgradil nobene trdnjave, da bi obdržal mesta ali pokrajine, ohranil pa je nekaj že zgrajenih. Utrdbe so na splošno bolj škodljive kot koristne, meni Niccolò.

S tem se lahko samo strinjamo, od Troje naprej, ki so jo Grki z zvijačo, s trojanskim konjem, zavzeli, potem pa požgali in razrušili. Tudi Kitajski zid ni preprečil mongolskih vpadov, prav tako je od Salomonovega obzidja ostal le Zid žalovanja. O Sloveniji in Hrvaški pa je nekdaj krožil ta dovtip: Frane Milčinski - Ježek se je menda zavzemal za postavitev zidu na Kolpi in Sotli, pustil bi le lino; ko pa so ga zaprli, je zinil, da bi zdaj zazidal še tisto odprtino!

Duhovito, a vse zidovje je tako ali drugače izpostavljeno zobu časa, če ga seveda ne prekvalificirajo v kulturni in zgodovinski spomenik. Berlinski zid tudi zdaj, ko ga pravzaprav ni več, postaja nekakšen spominski, duhovni relikt in marsikomu je žal, da so ga v celoti podrli. Če imaš na vrtu popisano in porisano ploščo tega nekdanjega zidu, si nedvomno frajer.

Ampak brez skrbi, zidovi ostajajo! V glavah. Nemci priznavajo, da imajo še vedno dve možganski polovici, eno za vzhod, drugo za zahod, in verjetno bo tako še dolgo. Tudi Ježkov zid na Kolpi in Sotli utegne še dolgo ostati v kolektivni podzavesti, kajti Pahorjeva manekenska diplomacija ni tako impresivna, kot si morda misli. Ljudje so še vedno nezaupljivi, saj jih izkušnje učijo, da gre politikom zaupati samo pogojno. Bolj ko so sladkobesedni, bolj se obudi spomin na vse hinavščine in prevare politične kaste.

Na šentflorjanskem pa o zidovih niti ni vredno govoriti - povsod so! Vrzite oko na hiše ob cesti: ograje in zidovi se razraščajo kot bršljan in čedalje višji so. Skoraj kot na Kosovu. To pa je kajpak duhovna podstat tiste kulture in politike, ki pozna čedalje več obrambnega zidovja, dvižnih mostov, vodnih jarkov in podobne srednjeveške ropotije. V slovenski politiki večinoma ni iskrenega dialoga, vse skupaj je bolj šahovnica za premikanje trojanskih konjev. Politika že podzavestno potrebuje zidove. Če ne celo železne zavese. Politike se ne gre na odprtem prostoru, temveč išče kritje.

Tako kot imajo Nemci po dveh desetletjih glede združitve še vedno dve možganski polovici, ju bomo verjetno imeli tudi Slovenci po padcu Ježkovega zidu. Če bo Hrvaška v Evropski uniji, bo tako ali drugače treba sprejeti novo realnost, kar za merkantiliste ne bo težko, t. i. ljudstvo pa bo gotovo deležno še ene travme - pa če bomo »zmagali« ali ne. Sicer pa se zgodovina čudno preobrača: IX. korpus je zavzel Trst, a se je moral pred Angleži umakniti; nekaj desetletij pozneje je slovenska nogometna reprezentanca prav v Trstu »nabila« Italijane, naši navijači pa so razvili velik transparent: IX. korpus se vrača!

Zidovi padajo, a so v spominu neuničljivi.

Iz NeDela