Zmaga z napako

Evropa si je oddahnila. Šestnajst mesecev je z zadržanim dihom čakala na drugi, kritični referendum Irske o lizbonski ustavni pogodbi. Potem ko ji je manj kot 0,2 odstotka Evropejcev prekrižalo načrte in ustavilo zunanjepolitične ambicije EU, so ob ponovnem glasovanju s presenetljivo visoko, 67-odstotno podporo sprejeli tisti dolgi, kompromisarski dokument, ki ga ni mogoče ne prebrati ne razumeti. Letošnje najpomembnejše volitve niso bile niti izbira evropskega parlamenta niti parlamentarne volitve v Nemčiji, politično najvplivnejši in gospodarsko najmočnejši državi članici. Za Evropo je bil ključen izid irskega referenduma: z njeno privolitvijo bo sedemindvajseterica postala močnejša, s predsednikom, zunanjim ministrom in profilom na mednarodnem parketu.

Irska, pregovorno nezaupljiva do svojih političnih elit in edina, ki ji nacionalna ustava nalaga sprejemanje vitalnih odločitev na referendumu, je naposled klonila. Kljub drobnim koncesijam, ki jih je Dublin dobil od Bruslja, je glasovala o istem kot lani, toda v zelo spremenjenih okoliščinah. Od vstopa v evropsko skupnost leta 1973 je prehodila dolgo pot: njena moderna identiteta in politična samozavest sta bolj kot kjerkoli rezultat članstva v EU. A šele sredi globalne recesije, ki je njo prizadela bolj kot druge, si ni mogla več privoščiti luksuza, da bi rekla ne. Irci so v Evropi prepoznali raison d'être, ki daje ekonomsko varnost in lahko prihrani neslavno primerjavo med Irsko in Islandijo.

Za Evropo je izid dober, in čeprav so vse oči že uprte v Vaclava Klausa, evroskeptičnega, nepredvidljivega češkega predsednika, ki vedno najde nov način za zavlačevanje podpisa pogodbe, gre EU naprej. In vendar droben dvom kljuva naprej. Lanskoletnega irskega veta ni bilo mogoče slaviti, vendar ga tudi ni bilo mogoče obsojati. Toda Evropa ni spoštovala volje volivcev in v tem, da je irskim državljanom ponudila še eno možnost, da se spametujejo, je problem. Kdor kaj da na demokracijo, ima s tem rahlo težavo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo