Diletantizem v diplomaciji nas največ stane

V histeriji varčevanja manjka razmislek o tem, kakšno diplomacijo potrebujemo.

Objavljeno
11. maj 2012 08.50
Posodobljeno
11. maj 2012 12.00
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika

Ljubljana – Varčevalni ukrepi v diplomaciji vključujejo tudi zapiranje veleposlaništev v tujini, vlada predlaga ukinitev šestih ambasad in konzulatov. V histeriji varčevanja pa manjka razmislek o tem, kakšno diplomacijo potrebujemo.

Diplomatsko-konzularna mreža, ki jo ima posamezna država v svetu, je odvisna od njenega zunanjepolitičnega koncepta: od premisleka in presoje, kateremu delu sveta namenja posebno težo, kaj so njene prioritete in kateri so njeni cilji. Diplomacija je namenjena uveljavljanju zunanje politike, in če ima Slovenija zagato s tem, kakšno diplomatsko mrežo potrebuje, je to tudi zato, ker velikokrat ni jasno, kaj v zunanji politiki ta država hoče.

V času varčevanja že nekaj časa poslušamo, da je diplomacija razsipna, da bi potrebovali cenejšo, učinkovitejšo, bolj racionalno diplomatsko mrežo. Medtem ko se je nekdanji predsednik vlade Borut Pahor zgražal nad stroški najemnin za rezidence v tujini in izjavil, da mu gre ob teh številkah na bruhanje, se je proračun zunanjega ministrstva sicer zmanjšal, vendar zmanjšanja števila ambasad ni bilo.

Med ministrovanjem Samuela Žbogarja pa sta menda že bili pripravljeni dve analizi o tem, kaj bi bilo mogoče ukiniti. Sedanja vlada premiera Janez Janše predlaga ukinitev ambasad v Lizboni, Dublinu, Stockholmu in Helsinkih ter generalnih konzulatov v New Yorku in Münchnu. Pod oznako informacija o varčevalnih ukrepih na področju zunanje politike je bilo na dnevnem redu včerajšnje zaprte seje tudi ukinjanje veleposlaništev. To temo naj bi konec maja obravnaval tudi odbor za zunanjo politiko državnega zbora.

Številke

Slovenija ima zdaj 58 diplomatsko-konzularnih predstavništev. Z 42 veleposlaništvi, sedmimi stalnimi misijami, šestimi generalnimi konzultati, dvema konzulatoma in enim uradom se glede na primerljive države uvršča med manjše diplomatske mreže. Estonija in Latvija imata po 46 oziroma 44 veleposlaništev, Slovaška 89, od tega osem kulturnih inštitutov. Države že dlje varčujejo na različne načine, varčujejo majhni in veliki, tudi z ukinjanjem ambasad in konzulatov. Najbolj, na primer, Francija, ki je v preteklih petindvajsetih letih znižala stroške Quai d'Orsaya za petino.

Baltske države za zdaj ne načrtujejo zmanjševanja števila diplomatskih predstavništev, podobno tudi ne Slovaška, Madžarska je zaprla več generalnih konzulatov, Češka je ukinila sedem predstavništev v Srednji in Južni Ameriki in Afriki ter vse generalne konzulate v državah Evropske unije, Švedska je zaprla več veleposlaništev, med drugim kot prva že pred leti tudi tisto v Ljubljani, hkrati je odprla veliko novih, največ v Afriki.

Slovenija ima največ, to je 19, rezidenčnih veleposlaništev v državah članicah Evropske unije, 12 jih ima v drugih evropskih državah, sedem stalnih misij v mednarodnih organizacijah vključuje Evropsko unijo, Nato, OECD, Ovse, Svet Evrope in dve predstavništvi pri Združenih narodih, pet veleposlaništev ima v Aziji in na Bližnjem vzhodu (Peking, New Delhi, Tokio, Tel Aviv, Teheran), eno v Afriki (Kairo), eno v Oceaniji (Canberra), dve v Severni Ameriki (Washington in Ottawa), dve v Latinski Ameriki (Brasilia, Buenos Aires).

Organiziranost slovenske diplomacije je bila doslej osredinjena na Evropsko unijo, zdaj so v ospredju drugi poudarki. Hkrati z ukinjanjem in združevanjem naj bi izvedli prerazporejanje. Na novo naj bi odprli kako veleposlaništvo v evropskih državah, ki niso članice Evropske unije, v državah hitro rastočih gospodarstev skupine Brics, denimo v Južni Afrki, verjetno še v kateri od zalivskih držav; nasploh tam, kjer so slovenski gospodarski interesi.

Prioritete

Medtem ko se slovenska diplomacija ukvarja z aktualno dilemo, kako z manj narediti več, se je smiselno ozreti na nekatera temeljna načela: dokler bodo obstajale države in meddržavni odnosi, bo obstajala tudi diplomacija, in ta je v prvi vrsti politična. Gospodarski interesi so vedno pomembni, v času krize toliko bolj. Odpiranje vrat gospodarstvu je s krizo postalo prednostna naloga, vendar zaradi tega ni mogoče pozornosti preusmeriti samo v ekonomijo. Osnovna funkcija diplomacije slej ko prej ostajajo meddržavni odnosi.

Obteženost s krizo zožuje optiko in poenostavlja razmisleke, vsi so čedalje dovzetnejši za dvome, ali ni diplomacija potratna. Slovenska diplomatsko-konzularna mreža gotovo ni optimalna, mogoče bi jo bilo narediti za racionalnejšo in učinkovitejšo, a nekatere ideje so neustrezne. Poslušamo, da diplomacija veliko stane, da je med Slovenci veliko sposobnih ljudi v gospodarstvu, z dobrimi povezavami, ki bi, na primer, lahko kot častni konzuli prevzeli prenekatero nalogo, včasih kdo celo pripomni, da to znajo početi bolje kot drugi.

Teza je nevarna, v bistvu pomeni privatizacijo diplomacije. Eno je varčevanje, večja skromnost in gospodarnost, druga stvar je sam koncept diplomatskih in konzularnih predstavništev, navzočnost v svetu. Vsekakor je mogoče kje kako ambasado zapreti, zagotoviti diplomatsko navzočnost, recimo z letečim ambasadorjem ali nerezidenčnih konzularnim uslužbencem. Drugo je temeljni razmislek o prioritetah.

Pomembno vprašanje je tudi, ali s članstvom Slovenije v Evropski uniji veleposlaništva v državah članicah niso več potrebna in ali bi z nastajajočo evropsko diplomatsko službo lahko zagovarjanje slovenskih interesov v EU prepustili kar njej. Ali bodo predstavništva sedemindvajseterice, služba, ki spada pod baronico Catherine Ashton, prevzela zagovarjanje slovenskih interesov? To je seveda problem, ki ni samo slovenski. Velike države članice bodo svoje ambasade obdržale, majhni jih bodo pod finančnim pritiskom verjetno počasi začeli ukinjati. Te stvari niso nepomembne. Ob povedanem je seveda ključno, da ima država visoko profesionalno diplomacijo. Karierni diplomati radi povedo: največ stane diletantstvo v diplomaciji.