Nad luksuz z davki, nad bolezni s konopljo

Treba bo delati dlje časa, tudi v zdravstvu so nujne spremembe, pravijo v treh levousmerjenih strankah DSD, SEM in TRS.

Objavljeno
13. november 2011 08.26
Posodobljeno
13. november 2011 10.00
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo
V zadnji predstavitvi pogledov strank na naših pet vprašanj – o spremembah ustave, javnem dolgu, pokojninski in zdravstveni reformi ter o spremembah v davčni politiki – odgovarjajo Demokratična stranka dela (DSD), Stranka enakih možnosti Slovenije (SEM) in Stranka za trajnostni razvoj (TRS). Čeprav gre za nove politične tvorbe, jih vodijo v politiki prekaljeni ljudje, DSD dolgoletni državnozborski poslanec Franc Žnidaršič, SEM znana aktivistka za pravice hendikepiranih in kandidatka na predsedniških volitvah leta 2007 Elena Pečarič ter TRS nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek.

Glede na njihove ideje in voditelje lahko vse tri stranke uvrstimo na levo stran političnega polja. Gotovo najbolj radikalne poglede, vsaj če jih primerjamo z običajno previdnostjo strank, zastopa Pečaričeva s SEM. Tako bi obudila samouprav­ljanje in tolar ter dovolila lajšanje zdrav­stvenih tegob s konopljo.

S tresočo se roko

Zanimivo je, da so v vseh treh strankah bolj redkobesedni, kaj bi bilo treba spremeniti v temeljnem pravnem aktu države, ustavi. Očitno so vsi prepričani, da jo je treba spreminjati s tresočo se roko. Tako v TRS sploh menijo, da zdaj ni pravi čas za kakršnekoli spremembe, v DSD pa so kot zrelo za črtanje navedli samo po njihovem nesmiselno možnost, da na referendumu o nekem vprašanju odloči en sam državljan, če bi se vsi drugi vzdržali glasovanja.

Po drugi strani v SEM menijo, da iz ustave ne bilo treba ničesar črtati, ampak dodati. Tako bi morala vsebovati člene, s katerimi bi osnovne človekove potrebe – po kakovostni hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravem okolju, univerzalnem dostopu do izobraževanja na vseh ravneh, univerzalnem zdravstvenem in socialnem varstvu – določili za temeljne človekove pravice, zajamčene z ustavo. Poleg tega so ugotovili, da je finančno in medijsko politično diskriminacijo šibkejših večkrat zavestno omogočilo kar ustavno sodišče, vendar niso predlagali ukrepov, s katerimi bi to spremenili.

Javni dolg na zgornji meji

O javnem dolgu Žnidaršičeva DSD meni, da slovenski kot delež bruto domačega proizvoda (BDP) države – nekaj manj kot 45 odstotkov – trenutno ni previsok, saj je daleč pod povprečno ravnjo v Evropski uniji. Vendar opozarjajo, da samo ta podatek ne kaže prave slike, saj je sprejemljiv javni dolg tisti, ki podpira razvoj, pomaga pri zagotavljanju minimalne blaginje, socialne varnosti in ga lahko država brez nerešljivih težav pravočasno vrača. Zato menijo, da bi lahko javni dolg države povečali še za dva ali tri odstotke, vendar nikakor ne več za tekočo porabo.

V SEM pravijo, da ostaja do 60-odstotne meje javnega dolga v BDP, zapovedane v Uniji, še kar nekaj manevrskega prostora, vendar izboljšav zdajšnjih gibanj ne pričakujejo, dokler bo slovenska valuta evro. Po njihovem bi morali znova prevzeti svojo valuto in uvesti resno finančno disciplino. Kot edino rešitev skorajšnjega »silovitega zmanjšanja« plač v javnem sektorju in pokojnin v SEM ponujajo množično narodnogospodarsko varčevanje, vendar bodo prebivalci vanj privolili le, če bo država izvedla »vrnitev podržavljenih samoupravnih podjetij pod nadzor zaposlenih«. Po njihovem prepričanju lahko samo svobodna družinska in partnerska podjetja ustvarijo dovolj prihodkov za pokritje dolgov.

Vsak čezmeren javni dolg je po mnenju TRS v nasprotju s trajnostnim ekonomskim razvojem, zato bi ga z uvedbo fiskalnega pravila omejili na največ 45 odstotkov. Za stabilizacijo javnih financ napovedujejo še doslednejše pobiranje davkov, zmanjšanje brezposelnosti, povečanje števila zaposlenih ter preglednost in sledljivost transakcij.

Reformna nuja

Za DSD je izvedba pokojninske reforme nujna. Čeprav tega niso poudarili, se jim zdi očitno prava pot tista, ki jo je letos poleti odpihnil referendum, saj menijo, da je podaljšanje delovne dobe in s tem počasnejše naraščanje števila upokojencev ter daljši čas plačevanja pokojninskih prispevkov najmilejši ukrep od vseh mogočih. Po njihovem višje prispevne stopnje ne bi preneslo gospodarstvo, zmanjšanja pravic pa ne upokojenci, katerih prejemki so tako ali tako nizki.

V SEM menijo, da je najpomembnejše ustvariti razmere, da bi ljudje po lastni odločitvi delali dalj časa, kar bi bilo mogoče z njihovo idejo o vrnitvi samoupravnih podjetij zaposlenim; tako bi zaposleni po upokojitvi dobivali tudi delež dobička svojih podjetij. Vsekakor pa so po njihovem mnenju pokojnine – takšne, ki omogočajo soliden življenjski standard – univerzalna pravica vseh starejših ljudi.

Še pred pokojninsko reformo je nujno poskrbeti za nova delovna mesta in povečanje vplačil prispevkov v pokojninsko blagajno z izenačitvijo prispevne stopnje delojemalcev in delodajalcev – druga je zdaj precej nižja –, so prepričani v TRS. Po uveljavitvi teh ukrepov bi morali pripraviti reformo v soglasju s socialnimi partnerji na temelju strokovnih analiz.

Pri zdravstveni reformi bi DSD odpravila dodatno zdravstveno zavarovanje, v katero revni in bogati plačujejo enako premijo, velik del sredstev pa zavarovalnice namesto za uresničevanje pravic porabijo za odlične plače vodstev. Prav tako je treba preprečiti nadaljnjo privatizacijo zdravstvene dejavnosti, »kajti samo tako bo mogoče zagotavljati pravočasno in strokovno zdravstveno varstvo vsem, ne glede na njihov gmotni položaj«. Poleg tega so v DSD prepričani, da je veliko rezerve v organizaciji dela, preglednejšem naročanju in večjem nadzoru ter naložbah, ki so vse po vrsti pokazale velike pomanjkljivosti, predvsem neupoštevanje dogovorjenih rokov in cen.

V SEM ugotavljajo, da zavarovanci že šest desetletij nimajo neposrednega vpliva na upravljanje zdravstvene blagajne. Zato bi morali skupaj s sodelavci zdravstvenih ustanov na neposrednih volitvah izvoliti člane zdravstvenega sveta, ki bi upravljal javna sredstva in postavljal direktorje. Politika bi se morala po njihovem umakniti s tega področja. Za SEM je nujno tudi, da bi dopustili vrnitev naravnega zdravja, naravnih zdravil in naravnega zdravljenja, kar vključuje medicinsko uporabo konoplje in utrjevanje zdrave, domače prehrane.

Očitno so si v TRS dali dosti dela z razmišljanji o tem, kako reformirati zdravstvo. Po njihovem je treba prevetriti javna naročila, odpraviti neracionalno uporabo osnovnih sredstev – torej medicinskih naprav –, časa in denarja, informatizirati in povezati baze podatkov tako, da bi uporabniki porabili čim manj časa – sem sodijo avtomatično naročanje pri specialistu, kar opravi osebni zdravnik, povezava z lekarnami glede uporabljenih zdravil in mogočih stranskih učinkov in podobno –, zgraditi negovalne bolnišnice, financiranje pa prenesti na drugi vir, ki bo namenjen varni starosti. Zasebni pobudi tam, kjer je smiselna, ne nasprotujejo, vendar po polnih ekonomskih cenah in brez subvencij države.

Obdavčiti bogate? Seveda!

Vse tri stranke sodijo med socialno občutljive, zato ne preseneča, da bi pri premagovanju denarnih zagat države večje breme naložile premož­nejšim. Tako so v DSD prepričani, da je nov, četrti davčni razred, s katerim bi obremenili tiste z višjimi dohodki, nujen. Prav tako je treba uvesti davek na nepremičnine, vendar z mejo vrednosti, do katere ga ne bi bilo. Obdavčili bi nepremičnine, vredne nad 500.000 evri, in posebno stanovanja ali nepremičnine, ki niso v uporabi, plovila večje vrednosti in letala, umetniške predmete in najdražje avtomobile.

Po mnenju SEM bi morali z davki najbolj obremeniti najpremožnejše, najmanj ali nič pa najrevnejše. Prihodke, višje od petkratnika povprečne plače, bi obdavčili zelo progresivno, vendar le, če bi jih davčni zavezanec namenil za porabo. Če bi jih vložil v podjetje, gradnjo nepremičnine ali kot donacijo za javne namene, bi mu priznali polno davčno olajšavo. Poleg tega predlagajo zelo visoke davke na ekološko škodljivo porabo. V SEM so prepričani, da je iz Slovenije v zadnjih dveh desetletjih šlo veliko nakradenega premoženja, zato bi morali poskrbeti, da se vrne.

Kratki in jedrnati so bili v odgovoru na vprašanje o davkih v TRS. Po njihovem mnenju je treba davčne raz­rede bolj razdrobiti in razbremeniti srednji sloj. So tudi za uvedbo davka na luksuz in povečanje obdavčitve ekonomsko neaktivnega premoženja.