Pisma bralcev: Ne upirajte se Virantu!

Tudi jaz sem, kot veliko Slovencev dokončno razočaran nad politiki. Ne zaupam jim. Ko je Janša 2008 končal svoj mandat sem si rekel: »Ali je lahko še slabše?«. In bilo je še slabše, še veliko slabše. Volil sem Pahorja, ker se mi je zdel dokaj pošten in relativno čist glede na to, da ni imel nobene javne afere. Kasneje me je najbolj razočaral z vsiljevanjem reform ljudstvu, ki jih je njemu vsilila Evropa. To ni počel v dialogu z ljudmi in socialnimi partnerji, na katerega je sicer verbalno prisegal, temveč s pritiskom v stilu »to moramo narediti in tu ni debate«. Najbolj me je razočaral z varanjem samega sebe in drugih, da je v Sloveniji vse v redu, medtem ko je dovoljeval grdobije političnih in gospodarskih elit brez vsakih omejitev, korupcijo do neba, tudi v strankah svojih partnerjev, celo v svojem kabinetu, s Simono Dimic, itd. Glede na to, da nikoli ni jasno in glasno dvignil glasu proti takim pojavom in odločno zaščitil prizadetih, je Pahor dosledno potrdil rek nekega Galianija, ki je opozarjal, da se ni treba bati tatov in malopridnežev, ker se prej ali slej sami razkrinkajo. Bati se je treba poštenega moža, ki se pusti varati. Pahor s svojo družbeno močjo, ki mu je bila dana, ni zaščitil tistih, ki so bili pomoči potrebni, ogoljufani in ponižani.

Sedaj, ko se je pojavil Virant, sem pomislil nanj, ker se mi kot človek zdi simpatičen, čeprav me je pri njemu vedno motila verska privrženost Janši. Ker gradi tudi na renomeju Iva Boscarola in Rada Pezdirja, sem celo pomislil na to, da volim njegovo opcijo, še posebej, ker je Pezdir obljubil, da bo prvi največji kritik, če ga bodo v stranki kaj lomili. Ko pa sem na Pogledih slišal Virantov poziv enemu od vidnih ljudi iz sindikalnega življenja Slovenije, »da je treba paziti na jastrebe iz sindikalnih vrst, da se nam ne bi zgodil grški scenarij«, se je mi je vklopil alarm previdnosti: »Opa, Gregorja motijo uporniki! Zakaj že?«. O. K., bil je odličnjak v šoli, res priden fantek celo življenje, vzoren in tudi dobro mu je vedno šlo, tako da neke potrebe po uporu ni nikoli čutil. Vendar sam postanem sumljiv do preveč poštirkanih, pridnih fantkov, še posebej če ne prenesejo upora tistih, ki jim želijo vladati. V tem smislu je bil zelo pomenljiv miren odgovor gospoda sindikalista Virantu: »V sindikatih nisem nikoli videl nobenega jastreba, videl sem pa veliko ljudi (delavcev), ki trpijo, so ponižani, ogoljufani in osramočeni.«

Gospod Virant zamenjuje vzroke in posledice nekih družbenih pojavov. Namreč, če gre ljudem dobro, če se čutijo upoštevane in spoštovane, se ne upirajo brez zveze. Socialni nemiri in upori so posledice in ne vzroki družbenih pogojev, v katerih ljudje živijo. Zakaj nimajo ljudje potrebe po upiranju v Švici, npr.? V Libiji, Tuniziji, Egiptu se niso zgodili upori zato, ker bi ljudem šlo dobro, ne le v smislu materialni pogojev življenja, temveč s smislu svobode in dostojanstva. Tudi Grki se ne upirajo brez smisla, temveč gre pri njih predvsem za gnev do elit, ki so zlorabile svoje položaje. Nevarnost za grški scenarij ni v upornosti ljudi kot taki, temveč v nepoštenosti in pokvarjenosti birokratskih gospodarskih in političnih elit, ter skrajno brezbrižnem in brezčutnem odnosu do ljudi. Se ne strinjate gospod Virant?

Uporniki in neposlušneži so bili vedno gonilo družbenega razvoja. Proti njim so bili vedno konservativci in diktatorji, danes pa so to birokratske elite. Zatreti upornost ljudi je resnično nevaren političen ukrep in ne upornost in protestiranje samo po sebi. Tako, kot je Pahor ignoriral emocije in stališča ljudi in enostransko gnal svoje evropske reforme, v katere globoko v sebi niti sam ni verjel, se lahko zgodi podobno ravnanje Virantu. Njemu bi verjel le (kot vsakemu drugemu politiku), če bi dal javni nasvet: »Uprite se vsemu, kar je nepošteno, nepravično in ne upošteva vaših interesov v družbi!» Sicer pa ponavljam: »Pridni fantki se ne upirajo.«

Zvone Krušič, Preglov trg 10, Ljubljana.