Po volitvah na obzorju težavno sestavljanje koalicije

Državo so vodile tri različne velike koalicije, po letu 2000 pa levo- ali desnosredinske vlade.

Objavljeno
04. julij 2014 22.24
Anže Božič, Zoran Potič, notranja politika
Anže Božič, Zoran Potič, notranja politika
Ljubljana – Javnomnenjske ankete napovedujejo, da bomo po volitvah v DZ tako kot leta 2011 dobili dve močni stranki. Ker nobena ne bo dobila absolutne večine, bodo za sestavo vlade odločilne nazorsko precej raznovrstne manjše stranke.

Predsednik republike Borut Pahor mandat za sestavo vlade podeli po konstituiranju državnega zbora in posvetovanju z vsemi poslanskimi skupinami. Mandatarja mora predlagati najpozneje 30 dni po oblikovanju parlamenta, kandidata pa predlaga po lastnem razmisleku in volji. Parlament naj bi se prvič sestal konec julija oziroma prve dni avgusta, kar pomeni, da bo ime novega mandatarja znano proti septembru. Po doslej ustaljeni praksi je prvo možnost vedno dobil zmagovalec volitev, torej se tokrat obeta Miru Cerarju.

Koalicija »nekompromitiranih«

V Stranki Mira Cerarja (SMC) pravijo, da so po volitvah pripravljeni sodelovati z vsemi strankami – razen s tistimi, katerih predstavniki so pravnomočno obsojeni oziroma kako drugače »javno kompromitirani«. To pomeni, da jih načeloma zanima široka koalicija, v katero pa zaradi postopkov svojih predsednikov najverjetneje ne bi bili povabljeni SDS Janeza Janše in PS Zorana Jankovića (če se bo slednji seveda uspelo uvrstiti v parlament).

Težava takšne koalicije bo povezati manjše stranke z nasprotnih političnih bregov. V SD in NSi, denimo, imajo namreč diametralno nasprotne poglede na vrsto ključnih vprašanj, zlasti glede davkov pa tudi o zdravstvu, sociali, privatizaciji in šolstvu, na katere pred volitvami tudi jasno opozarjajo.

Da bi torej Miru Cerarju uspelo sestaviti »nadblokovsko« vlado, bi moral njen program skrčiti na peščico najmanjših skupnih imenovalcev, zaradi tega pa bi lahko bil, glede na izkušnje zadnjih treh vlad, »rok trajanja« takšne koalicije krajši od štirih let. Seveda tudi ni izključeno, da bi sodelovanje s Cerarjem v katerem od političnih blokov zavrnili, s čimer bi dobili »klasično« levosredinsko vlado (SMC, SD, Desus in morda Zaab), medtem ko za zdaj javnomnenjske ankete kažejo, da bi desnosredinska koalicija brez SDS (SMC, NSi in SLS) v parlamentu težko dobila prepričljivo večino.

Velika koalicija

Druga možnost, ki se ji Miro Cerar v dosedanjih nastopih ni odpovedal, je sodelovanje s SDS – toda le pod pogojem, da se stranka odpove svojemu voditelju Janezu Janši. Glede na aktualne manifestacije pod sloganom »Enotni zmagujemo«, ki jih člani SDS prirejajo v podporo zaradi korupcije obsojenemu predsedniku stranke, se zdi takšna možnost malo verjetna. Po drugi strani pa SMC in SDS pri določenih vprašanjih nimata tako različnih pogledov, da se ne bi mogli povezati v veliko koalicijo. Navsezadnje tudi predsednica Zaab Alenka Bratušek in predsednik Desusa Karl Erjavec namigujeta na možnosti oblikovanja velike koalicije z ustavno večino med SMC in SDS. Takšna koalicija bi lahko po vzoru nemškega ali avstrijskega modela vladala z dvetretjinsko večino, kar bi ji omogočalo relativno enostavno uresničevanje reform, ki jih je domača politika doslej le s težavo sprejemala.

Omenjeno zavezništvo na slovenskem političnem parketu ne bi bilo nikakršna novost. Državo so namreč v preteklosti vodile že tri različne velike koalicije, ki jih je sestavil Janez Drnovšek (LDS). Po letu 2000 pa so se vedno oblikovale levo- ali desnosredinske vlade.

Pomladna koalicija

Če Cerarju ne bi uspelo sestaviti koalicije ali če bi na volitvah prihodnji teden zmagala stranka Janeza Janše, bi mandat za sestavo vlade najverjetneje pripadel SDS. Pri tem je ključno, koga bi v stranki predlagali za mandatarja. Jasno je, da strankin predsednik vlade izza zapahov ne more voditi, zato se postavlja logično vprašanje: ali lahko SDS v tem primeru za mandatarja ponudi koga drugega? Janša je pred časom dejal, da se bo v času njegovega prestajanja zaporne kazni »pokazalo, da SDS ni le Janez Janša«, kar bi lahko razumeli tudi kot namig, da bi mandatar postal denimo strankin podpredsednik Zvonko Černač, ki v tokratni kampanji najpogosteje zastopa strankina stališča.

»Pomladni trojček« SDS, SLS in NSi ne skriva interesa za desno koalicijo, ki bi bila programsko tudi najbolj kompatibilna od vseh možnosti. Vendar se pri tem postavlja vprašanje, ali bodo same sploh lahko sestavile večino. Ankete za zdaj kažejo, da težko. Medtem pa so v levih strankah že jasno nakazali, da sodelovanje z desnico ne pride v poštev. Težko je tudi verjeti, da bi se v desno vlado pod vodstvom SDS vključili v stranki SMC, saj se na volitve podajajo z jasno »misijo« – sestaviti lastno vlado.

Nove predčasne volitve

Zadnja možnost, ki bi bila za državo gotovo najslabša, pa je, da koalicije ne bi uspelo sestaviti nikomur. V tem primeru bi se morali državljani na volišča letos oziroma na začetku prihodnjega leta odpraviti še enkrat, kar bi utegnilo, sodeč po opozorilih Bruslja in finančnih trgov, državo znova pahniti na rob javnofinančnega zloma in v prošnje za mednarodno pomoč. Za zdaj sicer ne kaže, da si bo politika po volitvah privoščila tako neodgovorno ravnanje. Ne nazadnje lahko v izogib »črnega scenarija« kandidata za mandatarja poleg predsednika republike predlagajo tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev.