Tiskane izdaje
Ljubljana – Kaj z lastništvom države v bankah, je eno ključnih strateških vprašanj v nacionalni ekonomiji, s katerim se ukvarjajo vse vlade. To vprašanje je zaradi finančne krize in predvidenih dodatnih (nepriljubljenih državnih) dokapitalizacij še toliko bolj v ospredju pred volilno kampanjo. Skoraj vse politične stranke in liste obljubljajo, da bo država v NLB zmanjšala svoj lastniški delež.
Državno lastništvo bank je zgodba o tako imenovanem nacionalnem interesu. Dileme, kolikšno lastništvo – če sploh – naj država v bankah ohrani, to pa predvsem zato, ker menda takšne banke s krediti bolje servisirajo nacionalno gospodarstvo, se nizajo od začetka države. Ta ohranja prevladujoč (tudi lastniški) vpliv v Novi Ljubljanski banki (NLB) in Novi Kreditni banki Maribor (NKBM), ki ju je država že večkrat – v mandatu te vlade pa enkrat – dokapitalizirala, neposredno ali prek državnih podjetij.
Vprašanje za 297
milijonov evrov
Vprašanje lastništva je bolj zanimivo za volivce, ko država v banke vlaga davkoplačevalski denar, čemur načeloma niso naklonjeni. Pred to dilemo zdaj ponovno stoji Slovenija, potem ko je evropski svet – zaradi težav z Grčijo in grozeče nove recesije – prejšnji teden sprejel poseben sveženj ukrepov za okrepitev zaupanja v evropski bančni sektor.
Na priporočilo evropske bančne agencije bodo morale banke do konca junija 2012 povečati delež najkakovostnejšega kapitala na devet odstotkov, skupna vrednost dokapitalizacij pa je trenutno ocenjena na 106,5 milijarde evrov. Največ – kar 30 milijard – bodo potrebovale grške banke, sledijo španske (26,2) in italijanske (14,8), na seznamu 19 članic Unije pa je tudi Slovenija (297 milijonov).
Če bi država dokapitalizirala NLB prihodnje leto, bi bil potreben rebalans proračuna, kar bi bilo že v pristojnosti prihodnje vlade, ki pa se bo obenem morala soočiti s še bolj nepriljubljenimi varčevalnimi ukrepi v proračunu, predvsem v javnem sektorju. Kaj in kako z bankami v tem kontekstu, tako postaja prvovrstno predvolilno vprašanje.
Stranke: 20 let
(političnih) skomin
V svojih obljubah se je velika večina strank in list zavezala, da se bo država nekoliko umaknila iz lastništva bank (podrobneje v grafiki), konkretno iz NLB, ki jo bolj kot druge banke pri nas slabijo slaba posojila. Politiki so večinoma naklonjeni 25-odstotnemu deležu države v NLB, plus kontrolna delnica, ki bi državi ohranila vpliv na bolj dolgoročne in strateške odločitve vodstva banke.
Po dvajsetih letih žolčnih političnih razprav, ki so na koncu vedno pripeljale do odločitve, da največja slovenska banka ostane v večinskih rokah države, se torej po tokratnih volitvah vendarle obeta sprememba. Absolutnih zagovornikov »nacionalnega interesa«, zaradi katerega je še vedno v lasti države okrog šest milijard premoženja, je v slovenski politiki precej manj kot v preteklosti.
Najmanj zadržkov do prodaje največje banke ima lista Gregorja Viranta, največ pa SLS in lista Zorana Jankovića, a predvsem zato, ker zaradi krize in pomanjkanja denarja na trgu razprodaja »družinske srebrnine« ni smiselna.
Med odločnejšimi zagovorniki večinske državne lastnine v strateških podjetjih je tudi SD, a brez predsednika Boruta Pahorja, ki se je za to, da država ostane samo četrtinska lastnica NLB s kontrolno delnico, v nasprotju s svojimi ministri in poslanci, javno zavzemal ves mandat.
Ne glede na to, ali bo prihodnja vlada leva ali desna, bo Slovenija torej očitno zmanjšala lastniški delež v NLB, a vendarle obdržala del nadzora z »zlato delnico«.
Gospodarstvo si bolj želi odgovorne lastnike
Stališče gospodarstva je jasno; podjetja si od bank želijo dostopne kredite za investicije, pri tem pa vprašanje njihovega lastništva ni ključno. »To je podobna dilema, kot jo ima država tudi pri svojem lastništvu v drugih podjetjih.
Zdaj ima veliko lastništva, ta podjetja pa imajo slabo upravo. Pomembno je, kako jih upravljajo, ne pa lastništvo samo po sebi. Če jih upravlja strankarska politika, in ne država, kot zdaj, je to slabo. Če je edina pot k dobremu upravljanju državnih bank to, da jih prodamo, je tudi to eden od načinov. Vendar ne edini. Očitno nismo dovolj zreli, da bi to znali, če ne vemo dobro upravljati sami, je bolje, da banke damo iz rok,« o tem pravi sekretar združenja delodajalcev Jože Smole.
Tudi na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) dajejo bolj prednost vprašanju odgovornega lastništva kakor pa temu, kdo je lastnik. Alenka Avberšek, izvršna sekretarka GZS, nam je pojasnila, da so v interesu države in ekonomije odgovorno lastništvo v bankah, vodenje in nadzor, da »so lahko odličen servis in partner gospodarstvu«.
»Danes ni tako, ker so mehanizmi odgovornosti v preteklih letih odpovedali,« dodaja Avberškova. Naklonjeni so tudi predvideni dokapitalizaciji, a »vprašanje, koliko in s čim«. Za to je dobrodošel tudi tuji, sveži kapital, če ga potrebujemo: »Želimo si, da to ne bi bilo za vsako ceno, dokler si to še lahko privoščimo. Padec bonitet in še kaj lahko prej, kot si mislimo, spremeni naša pričakovanja,« še pravi Avberškova.
Sašo Polanec, s katedre za ekonomsko teorijo in politiko na ljubljanski ekonomski fakulteti, se zavzema za odprodajo skoraj vseh državnih deležev države – tudi v bankah – z izjemo kakšne Luke Koper. »Državno lastništvo bo vedno tarča lobističnih akcij posameznih skupin in plenjenja. V vrhovih podjetij v primeru državnega lastništva niso strokovni, ampak politično všečni ljudje. Poleg tega lahko z odprodajo podjetij država zmanjša dolg in s tem zniža sicer naraščajoče stroške obresti za njegovo financiranje.«
