Tiskane izdaje
Kočevje – V Lazih pri Predgradu, enem najmanjših slovenskih volišč, kjer je v volilni imenik vpisanih 22 ljudi, so imeli ob 9. uri že 40-odstotno volilno udeležbo. Čeprav tod ne hodijo veliko v cerkve, je glasovalo že devet ljudi.
Toda v zadnjih petnajstih, šestnajstih letih se po besedah Jožeta Primčiča, člana volilne komisije, še ni zgodilo, da bi lahko volišče predčasno zaprli. »Imamo ljudi, ki so vpisani v volilni imenik, a so v Kočevju v domu starejših občanov. Vemo, da jih na volišče ne bo, toda predčasno ga ne smemo zapreti,« pravi Primčič, ki je bil v dopoldanskih urah skupaj s Predgrajkama Branko Terčon in Natalijo Kuk v volilni komisiji v Lazih pri Predgradu. K njim prihajajo volivci iz vasi Laze, Vrt in Spodnja Bilpa.
Tri krat štiri metre
Že volišče je posebno. Nekdanji gasilski dom, ki je lesena stavba iz leta 1958 in meri vsega tri krat štiri metre. V resnici je nadvse prijazen prostor, ki ob vsakih volitvah pomembno izstopa z zastavo in velikim listom – volišče 34. V resnici pa so brez vode in stranišča. »Ampak se znajdemo, pač gremo, če je treba, k meni domov ali k Skendru,« pokaže Primčič na spodnjega soseda, kjer se gredo turizem in izposojajo kajake, kanuje ter ostalo opremo. Laze ob Kolpi so namreč tik ob hrvaški meji. To je vasica, ki je ob popisu leta 2002 imela deset stalnih prebivalcev, zdaj pa tu živijo še štirje ljudje. Čeprav je idila popolna – zelenja v izobilju pa neverjetno pomirjujoč zvok, ki ga ustvarja Kolpa –, so ti kraji »jug od juga«. Do občinskega središča Kočevja je 36 kilometrov, ki se jih da z avtom ob normalnih dneh prepeljati v 35 do 40 minutah. Če pa hočeš še naprej do Ljubljane, je potrebno prišteti še najmanj uro, če ne dodatne ure in pol. Nekaj več ljudi je tu poleti, ko sem zaidejo turisti, ki si želijo mir pa morda kolesarjenje in vodne užitke v Kolpi. In vikendaši, ki se potem v času kuhanja žganja – kostelska rakija ima označbo geografskega porekla – tudi več družijo. Sicer pa so to precej osamljeni kraji, še posebej pozimi. Takrat, pravi Primčič, »samujemo.«
Ne tarnajo zaradi politike
Kajti majhno število volivcev je v resnici le posledica praznjenja podeželja, izseljevanje pa je posledica različnih dejavnikov. »Kje naj si tu mladi najdejo službo?« je retorično vprašala Branka Terčon. Zaposlitev ni, cestne povezave so slabe, da ne omenjamo interneta, ki ga je ravno toliko, da je, podobno kot to velja za televizijske programe. »Kockasta slika,« so si poznavalsko kimali sogovorniki. To razumejo tisti, ki tu živijo, saj onih v Ljubljani, kjer odločajo, te »majhne« stvari sploh ne zanimajo. Pa vodovod, recimo, ki ga nimajo v Vrtu, Grglju in Spodnji Bilpi.
Zato ni presenetljivo, da na takih voliščih ni težav z volivci, ki bi želeli biti v času volitev pametni o politiki. »Ljudje ne jamrajo zaradi politike. Rečemo kakšno zasebno oziroma prijateljsko in to je to,« pravi Primčič.
