Zoran Janković: Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene

Služba za odnose z javnostjo SDS je najprej sporočila, da se predsednik SDS Janez Janša zaradi drugih obveznosti ne more udeležiti soočenja. Tudi ko smo Janeza Janšo zaprosili za samostojen intervju, je prošnjo zavrnil. Zato na mestu soočenja stoji samostojni intervju.

Gospod Janković, dvakrat ste kandidirali za župana. Slovensko politiko in javno mnenje torej poznate in veste, kaj se zgodi, če kandidat ne razkrije vsega svojega premoženja. Zakaj torej niste javnosti povedali tudi za hišo v Grosupljem?

Ker mislim, da to ni potrebno. Ker je to že sedem let hiša mojega sina in njegove družine. Svojega premoženja nisem nikoli skrival in se v vseh teh letih ni prav nič spremenilo. Leta 2004, ko sem bil še v Mercatorju, sem prodal svoje podjetje Electa Holdingu in Electa Inženiringu za 14 milijonov evrov in pol. Od te vsote sem v vseh teh letih dobil približno šest milijonov.

Ko se je rodil vnuk, smo se odločili, da damo sinu hišo, ker je prej živel v najemniškem stanovanju. Namesto poplačila terjatve smo kupili eno od 23 hiš, ki jih je Electa gradila v Grosupljem. Sinu sem dal ključ in od takrat je njegova.

Leta 2006, ko sem kandidiral za župana, sem tudi to hišo prijavil komisiji za preprečevanje korupcije. Enako je bilo na drugih volitvah leta 2010. Pa tudi medijem, ki so to hoteli, sem dal pooblastilo za vpogled v mojo prijavo. Vaši kolegi me zdaj sprašujejo, zakaj ne prepišem lastništva na sina. Čisto načelno se sprašujem: zakaj pa bi? Saj ni bilo nič narobe.

Ali ni to zato, ker s tem lahko preprečite, da bi zasegli sinovo premoženje?

Prvič: to ne gre tako. Če bi v preiskavi davčne uprave, ki je politično motivirana, ugotovili, da je karkoli narobe, bi ga najprej pozvali, da zadevo uredi. Drugič, dokument, na katerega se sklicujete mediji, je kopija. To pomeni, da v javnost ni prišel iz davčne uprave, ampak iz parlamenta, in bi o tem vedela povedati kaj več Alenka Jeraj. V njem jasno piše, da se mora postopek začeti. Da se torej še ni, mediji pa ste mojega sina že vnaprej obsodili. Pustite vendar, da pristojni končajo svoje delo. Edini med politiki sem javno pozval pristojne institucije, naj preverijo izvor mojega premoženja. Do zadnjega centa. Ampak očitno nikomur ni do tega, ker bi bile potem stvari jasne.

Ampak prihodki in odhodki vašega sina se po teh podatkih razlikujejo za 400 tisoč evrov .

Ne drži. Ko bodo pristojni križali podatke o vseh prihodkih in odhodkih, bodo ugotovili, da je vse čisto. Jure si je v tistem času sposodil denar, zato ga je imel. Glejte, nikoli v življenju nisem bil obsojen, še obtožen ne, tisti, ki kar naprej dvigujejo temperaturo, pa so sami v postopkih na sodiščih.

Ste zelo premožni?

Kaj je zelo?

Nadpovprečno.

Da, to drži.

Smo v času globoke krize, depresije, ljudje se bojijo za delovna mesta. Vaše premoženje bode v oči. To ste pač morali vedeti, ko ste šli na volitve.

Ne samo na te volitve. Od svojega dela sem začel živeti že v študentskih letih. Premoženje sem ustvaril v zasebnem podjetju in nato v Mercatorju. Takrat smo tisti, ki smo kupili delnice po 5800 tolarjev in jih čez sedem let prodali po 38.000 tolarjev, zaslužili. A vsi so imeli to možnost. Verjel sem v uspeh Mercatorja, imel sem vizijo in dobro smo delali, vrednost delnic je zrasla zaradi dobrih odločitev vodstva in dobrega dela vseh. Sicer pa si želim, da bi bilo čim več uspešnih in premožnih ljudi v Sloveniji, takšnih, kot je Boštjan Šifrar v Škofji Loki ali Slavko Stepišnik v Celju. Ki v svojih podjetjih zaposlujejo po 200 ljudi, jim dajejo dobre plače, jih izobražujejo. Torej zagotavljajo socialno varnost. Brez takšnih primerov bomo vsi obtičali v depresiji, ki smo ji priča v družbi danes.

Toda vendarle je bogastvo tudi etično vprašanje. Veliko dela tudi kdo drug, pa nima tolikšnega premoženja.

To ni vprašanje etike. Vsak od nas ima svojo kariero. Jaz sem ekonomist. Preden so me povabili v Mercator, sem imel svoje podjetje, ki je bilo zelo uspešno. V nekdanji Jugoslaviji sem bil najbolje plačan trgovski potnik, ker sem bil plačan po prometu. Torej – merila mojega zaslužka so bila ves čas zelo jasna.

Prišel sem v Mercator, ko je bilo podjetje z izgubo in brez vizije. Začeli smo delati s polno paro in vsem je zraslo premoženje. Je kaznivo to, da sem imel pogum in na borzi kupil delnice? Ker sem verjel v podjetje? Mimogrede, s kreditom, ki sem ga vzel v tuji banki in ga tudi vrnil.

No, saj vašo biografijo poznamo, ampak zdaj je pod drobnogledom, ker se potegujete za najpomembnejši položaj v državi.

Kandidiram, ker vem, kaj moramo narediti, da bo življenje v Sloveniji boljše, da bo država napredovala. Obiskal sem Hrastnik in ne morem razumeti, da zapirajo rudnik, ki bi zagotavljal delo 300 ljudem še 25 let. Vložek je 70 milijonov, ki jih lahko zagotovi že poroštvo HSE in ga potem odplačujejo sami. Nujno je, da postane predsednik vlade nekdo, ki gospodarstvo razume. Mi bomo to naredili. Delovna mesta v rudniku in drugod bomo ohranili.

Podjetja na Cipru, ki so domnevno v lasti vaših sinov, imajo v lasti zemljišča v Ljubljani. Ali lahko zagotovite, da vaša sinova, če bi bili predsednik vlade, ne bi imela poslov z javnim denarjem?

Kakšen javni denar! Ga ni! Zgodba o Cipru je nastala leta 2010 na podlagi anonimnega pisma. Vem, ker je bila gospa, ki je to sprožila, zaslišana pred parlamentarno komisijo. V javnost pa je prišla »čisto naključno« pred županskimi volitvami. Če bi poznali zakonodajo, bi vedeli, da to, kar mi očitajo, sploh ni možno. Tri leta je bilo javno znano, kaj bo zazidljivo. Pri tem sodeluje stroka, veliko ljudi, ekipa je dobila za prostorski načrt celo najvišjo urbanistično nagrado – zlati svinčnik. Da bi bil naš predlog sprejet, potrebujemo več kot 30 soglasij različnih ministrstev. Ob menjavi kmetijskega ministra smo, na primer, izgubili 300 predlaganih hektarjev zazidljivih zemljišč, črtali so tudi predlagane ceste. Torej se ne da špekulirati s kupovanjem zemljišč, ker se načrti spreminjajo tako, da se med sprejemanjem plana število zazidljivih zmanjša. Tudi sam bi rad srečal le enega, ki je v času nastanka plana svojo kmetijsko zemljišče prodal po pet evrov za kvadratni meter, nato pa je postalo zazidljivo in vredno dvesto evrov za kvadratni meter.

Napovedujete gospodarski preboj Slove nije že v letu 2012. V resnici pa so napovedi zelo slabe. Država je močno zadolžena, gospodarska rast nizka, evrocona v krizi. Ali morda ne veste čisto dobro, v kaj vstopate? V soočenjih se Janša in Pahor ob vaših optimističnih napovedih kar malo nasmihata.

Oba sta že imela priložnost pokazati, koliko sta uspešna. Trdim, da ta država potrebuje gospodarstvenika. Onadva gotovo nekatere stvari poznata bolje od mene, sam pa sem prepričan, da se znam s krizo v gospodarstvu spopasti bistveno bolje. Sprašujem vas: v čem je razlika med vodenjem podjetja in vlade?

Seveda je.

No, kakšna pa?

Prilagajati bi se morali mednarodnim okoliščinam, dogovorom v Bruslju, med voditelji držav evroobmočja. To, kar bo morala sprejeti naslednja vlada, ne glede na to, kakšna bo, je že določeno. Torej pokojninsko in druge reforme.

Samo trenutek, tudi podjetja vedno delujejo pod določenimi pogoji in v določenih razmerah. Če kdo meni, da lahko podjetje dela po svoje brez evropskih pravil, ne ve veliko o gospodarstvu. Pogovarjal sem se z gospodom Colaričem, direktorjem novomeške Krke. Rekel je, res je kriza, ampak pri nas je kriza že 30 let. Ko je padel berlinski zid, so šla zahodna podjetja mimo nas v Rusijo. Potem smo izgubili jugoslovanske trge in tako naprej. Toda mi tečemo hitreje kot drugi. Vsako leto smo boljši. V tem je ves smisel. To je tisto, v kar verjamem in kar znam. Zato sem napovedal štiriodstotno gospodarsko rast. Slovenija mora teči hitreje.

Boste vrnili denar Ljubljani, če boste premier?

Da, ampak v tej krizi zagotovo mnogo manj. Pa ne samo Ljubljani, štiri občine so bile oškodovane. Poiskali bomo rešitev, vendar nikakor ne na račun drugih občin.

Kot predsednik vlade bi morali sklepati kompromise, koalicije. Zdaj imate veliko večino v mestnem svetu in verjetno na takšne razmere niste navajeni.

Ne gre za kompromise, ampak za dogovore. V koalicijo bi šel z vsako stranko razen z Janševo, a le pod pogojem, da se dogovorimo na podlagi našega programa. Torej da je treba izpeljati pokojninsko in zdravstveno reformo, reformi javne uprave in trga dela, da se v tem času ne prodaja državno premoženje, da uvedemo davčne olajšave na investicije, ki ustvarjajo dodano vrednost in nova delovna mesta, da se ne zmanjša pravic v javnem šolstvu in javnem zdravstvu. Kdor tega ne bo sprejel, se bo z nami težko pogovarjal.

Se pravi, da tudi če bi zmagali, ne bi sestavili koalicije, če se stranke ne bi mogle dogovoriti o programu.

Žal ne. Državljanom ne bom lagal. V politikantska pogojevanja ne privolim. Moj pogoj je, da bo moral biti vsak minister v naši vladi strokovnjak na svojem področju in timski igralec. Ni pomembno, katero strankarsko izkaznico ima. Enako sem delal na županski funkciji, prej pa so se sklepale razne kupčije – kdo bo kje in za kakšno ceno. Sam odlično sodelujem tako z direktorjem TE-TOL, ki je v vrhu SDS, kot direktorjem Energetike, ki je vidni član SD. Strankarska pripadnost me sploh ne zanima, pomembno je, da uspešno vodita podjetji.

Reciva takole: vaša stranka zmaga, sredi decembra se konstituira parlament, začnejo se koalicijska pogajanja. Prvega januarja pa ima vlada, ki je sploh še ni, velik problem, ker se avtomatično dvignejo funkcionarske plače in pokojnine.

Vprašajte tistega, ki je bil proti intervencijskemu zakonu.

Janša predlaga, da parlament sprejme intervencijsko podaljšanje zamrznitve plač v javnem sektorju, socialnih transferjev in pokojnin decembra, še preden bo imenovana vlada.

Janševa vizija je, da je dobro le tisto, kar je dobro za njegovo stranko, tudi če je slabo za državo. Da intervencijski zakon ni bil sprejet, je škoda za državo. Sam sem pozval, da ta zakon kljub volilni kampanji vsi podpremo, da se ob tej temi politično ne prerivamo. Tudi pokojninsko reformo sem podprl.

Pravite, da bi šli z enako reformo še enkrat v parlament. Tega sicer ne bi mogli storiti pred junijem, ker šele takrat mine eno leto od referenduma.

Drži, pokojninska reforma bo na vrsti junija. Ampak pred tem bo treba sprejeti intervencijski zakon. Pogovarjal sem se s sindikati, ki zahtevajo, da se prihodnje leto ne sme posegati v plače brez dogovora. S tem soglašam, kar sem tudi javno povedal.

Ampak sindikati ne morejo kar spremeniti svojih stališč, ki so jih zastopali v referendumski kampanji. Delodajalci, na drugi strani, pa že pravijo, da bo podaljšanje delovne dobe na 65 let premalo, da bo treba delati do 67. leta.

Ne, menim, da je predlog dober, torej podaljšanje na 65 let. Sindikati pa – glejte, nikoli doslej niti v Mercatorju niti v občini nismo imeli nobene stavke. Še napovedana ni bila. To vam veliko pove tudi o socialnem dialogu, ki ga znamo oblikovati. Bo pa treba seveda pred reformami popraviti referendumska pravila tako, da pobude ne bodo več vlagali poslanci, ampak samo državljani. Tako bomo omejili politične zlorabe.

Letos je potekala prava drama. Padali so referendumi, drug za drugim. Tudi novo vlado čakajo enake blokade.

Drugače se bom pogovarjal s sindikati. Prepričan sem, da se bomo tudi dogovorili v dobro vseh.

Vsa Evropa krči javni sektor. Še enkrat: ali ne podcenjujete razmer?

Prav nič jih ne podcenjujem. Naša prednost je, da že imamo sisteme, ki so boljši od drugih. Reforme seveda bodo, ampak spoštovati je treba to, kar imamo. Nedavno so naši ginekologi izvedli operacijo, ki jo znajo samo v sedmih bolnišnicah na svetu. To je treba ceniti in na tem je treba graditi.

Boste prevzeli reforme, ki jih je pripravila Pahorjeva vlada?

Zagotovo, saj so pripravili dobre predloge. Samo izpeljali jih niso.

Ste eden redkih kandidatov, ki napoveduje zvišanje davkov.

Le zgornjo stopnjo DDV. To je pošteno, ne želim lagati ljudem. Vendar ne govorimo o davčni obremenitvi dela, ampak potrošnje, torej tistih, ki kupujejo več. To bo le del paketa ukrepov, ki bodo pomagali prepoloviti dve milijardi, kolikor strižejo odhodki nad prihodki v proračunu. Celo Nemci so pred leti za tri odstotne točke dvignili zgornjo stopnjo DDV. Spodnje stopnje ne bomo dvigovali.

Vseeno bo ta dvig obremenil srednji sloj prebivalstva.

Vendar se ta denar vrne nazaj v proračun, za javno šolstvo, zdravstvo. Napovedi so slabe in treba bo ukrepati takoj. Načrtujemo za 17 milijard državnih investicij v šestih letih in znamo zagotoviti tudi vire financiranja.

Od kod? Z novim zadolževanjem ali prodajo premoženja?

Ne eno ne drugo. S paketom ukrepov. Ključna so delovna mesta in razbremenitev gospodarstva. Na voljo imamo evropska sredstva za obdobje 2014 do 2020, če zaženemo investicije in bo zaposlenih več ljudi, bo tudi boljše polnjenje proračuna. To se lahko začne takoj. Poglejte, kako je zdaj v praksi. Imamo, recimo, prostorski načrt za gradnjo drugega tira železnice, vse je že pripravljeno, pa en sektor v ministrstvu zavrne tisto, kar so že vsi potrdili. Tako preprosto več ne bo šlo.

Pahorjeva vlada je bila vlada, ki sem jo javno podprl, in ko so sklenili arbitražni sporazum, sem čestital. Enako ko so rešili problem izbrisanih. Toda v gospodarstvu so dopustili, da je v letu in pol izgubilo delo 25.000 ljudi. To je nedopustno.

Toda – ali ne bi s tem reševali tajkune? Ste eden redkih, razen SLS, ki v tej kampanji govori, da ne bi prodajal državne lastnine.

Danes prodajati premoženje pomeni, da ga razprodamo. Danes je čas za kupovanje. Poglejte Krko, v njej ima država 27-odstotni delež. Je s tem kaj narobe? Čisto nič. Tajkuni so nastali leta 2005, ko se je začelo obdobje množičnih zamenjav. Direktorji so začeli kupovati delnice iz strahu pred zamenjavo. Poznam te ljudi in vem, kaj se je dogajalo. Ker je bila konjunktura, je šlo vse samo navzgor, in če si januarja kupil delnice, so bili dolgovi do konca leta na papirju že 50-odstotno odplačani.

Banke so dajale kredite brez dodatnega varovanja. Pri mnogih se je pojavil pohlep, ko je izbruhnila kriza, pa niso več mogli plačevati kupnin. Direktorji niso več opravljali svojega dela, niso razmišljali o partnerjih, o sodelavcih, ampak so razmišljali samo še, kako bodo vrnili denar. S tem se je začelo, ko je Janša prodal Mercator. To je bil signal – če lahko on, lahko tudi drugi. Kot epidemija.

Očitajo vam, da ste kritični le zato, ker sami niste mogli izpeljati menedžerskega odkupa. Ker so vas prehitro odstavili.

Saj sem predlagal model lastninjenja velikih podjetij, štirikrat 25 odstotkov. Danes mi očitajo namere o prevzemu, ker mislijo, da je preteklo že toliko časa, da so ljudje pozabili, da to ni res. Petindvajset odstotkov v Mercatorju bi imelo 2000 zaposlenih, vsak od nas bi delnice plačal 50 odstotkov z lastnim denarjem, preostalo bi bilo posojilo. Če bi nam to dovolili, danes Mercator ne bi bil naprodaj in ne bi bila v strahu celotna slovenska živilska industrija.

Imate svojo ministrsko ekipo?

Ne. Ne bi bilo korektno, ker bo treba sklepati koalicije. Je pa jasno; tisti, ki ne bo uredil svojega resorja, ne bo minister. Mora biti strokovnjak in timski igralec. Tako delamo tudi v mestni občini. Ko sem prišel, sem zaposlene neupravičeno videl samo kot birokrate. Potem pa sem po dveh mesecih ugotovil, da je tu ogromno znanja in izkušenj. Od šestdesetih vodilnih sem jih zamenjal šest. Toda dal sem dve usmeritvi: sodelovanje in željo po uspehu, iskanje rešitev. Tu je ključ in tu ne popuščam. Dajte mi dva meseca časa.

Ne sto dni?

Dva meseca.

Ste vodja s trdo roko? Avtoritarni vodja?

Tako bom rekel: v prvi fazi imajo sodelavci ne le pravico, ampak celo obveznost povedati svoje mnenje. Ko pa se dogovorimo, ni več odstopanja. Dogovorjeno je treba realizirati.

Del državljanov hoče učinkovitost. Drugi del, tudi premier Pahor, pred trdo roko svari. Pred vmešavanjem politike v stvari, kamor se ne bi smela.

Vsak ima pravico do svojega mnenja. Kar se pa tiče sedanje vlade – svojo priložnost je imela. Sam, recimo, nikoli ne bi ustanovil AUKN.

Kdaj bi agencijo za upravljanje državnega premoženja ukinili?

Takoj. To je fasada za prelaganje odgovornosti.

Ali se ne bojite očitkov, da nastavljate na vodilna mesta svoje politične prijatelje?

Saj sem vam povedal, da me politična pripadnost sploh ne zanima, če je vodenje dobro in če podjetje dobro dela. Tudi kandidatov na svoji listi nisem vprašal, v katerih strankah so. Me ne zanima. Če so ljudje vse življenje v kaki drugi stranki, naj tam ostanejo.

Na vaši listi smo pričakovali več gospodarstvenikov, imate pa predvsem športnike, estradnike.

A bi jih sploh lahko bilo več? Imamo mnogo uspešnih gospodarstvenikov, ki politike ne potrebujejo, jih pa skrbi za bodoče generacije. Pa tudi predstavnike civilne družbe, kulture, športa. Kam spada direktorica doma za starejše občane Mateja Hauser? V javni sektor. Ampak ko sem jo spoznal, mi je rekla, da vodi najboljšo ustanovo. In je bila takoj naša. Ker potrebujemo ljudi s pogumom in vizijo.

Dogajanja v Grčiji, Italiji in drugod po Evropi kažejo, da vlade težko dokončajo mandat, da razmere rešujejo tehnične vlade ali vlade narodne enotnosti. Si niste s tem, ko pravite, da ne bi šli v koalicijo z Janšo, že vnaprej zaprli preveč prostora? Ta stranka, tudi če ne zmaga, bo v parlamentu zelo močna. Sta se vidva sposobna dogovoriti za tisto, kar je dobro za državo?

Z moje strani zagotovo. Problem je, da moje izkušnje z Janezom Janšo, pa tudi to, kar je delal vladi Boruta Pahorja, kažejo, da dogovori z njim ne veljajo. Bil je proti vsem nujnim reformam. Celo slogan so imeli: bodi štirikrat proti, zadnji proti je bil proti vladi. Zdaj očita predsedniku države, da je ob napačnem času razpisal volitve. Sam pa sploh ni prišel na pogovor z njim! S SDS sicer nimam nobenih težav. Če bodo proti vsemu kar tako, potem se tej državi ne piše dobro.

Kučan pravi, da vas je podprl zaradi socialnega čuta, ki ga imate. Kar se zdi paradoks, glede na to, da sodite med premožne državljane. Kje se kaže ta vaš socialni čut?

To se kaže v dejanjih. Kar vprašajte moje sodelavce. Sem za to, da so vsi zaposleni v gospodarstvu udeleženi pri delitvi dobička, ker verjamem, da lahko samo vsi skupaj ustvarjamo dober rezultat. Če hočeš motivirati ljudi, morajo vedeti, da bodo kaj imeli od tega.

Ali razbijate levico? Primer: Janez Stanovnik vas podpira, članstvo zveze borcev pa je razdeljeno, glasovi se bodo drobili...

Tiste, ki mi očitajo razbijanje levice, bi vprašal, po čem so večji levičarji od mene. V odnosu do zgodovine, do dela, do delavcev? Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene. In kaj bi se zgodilo, če se ne bi vključil v kampanjo? Bi politična levica sploh preživela?

Ste torej prišli kot rešitelj levice? Kot Antijanša?

Ne, v tekmo sem šel, ker mislim, da vem, kaj je treba narediti za prihodnje generacije. Ker sva z Gregorjem Virantom vstopila v tekmo, bo prišlo tudi več ljudi na volišča. To bo omogočilo, da bodo volitve pokazale dejansko mnenje ljudi.

Pravite, da boste predsednik vlade ali pa nič. Ali boste torej odstopili kot poslanec?

To so hipotetična vprašanja. Vem, kaj me čaka, ampak o tem zdaj ne razmišljam. Iskreno priznam, da ne morem biti poslanec. Uspešen sem na izvršnih funkcijah in menim, da Slovenija danes to potrebuje.