Julian
 Assange, ustanovitelj in »glavni urednik« portala Wikileaks

Bilo je le nekaj dni po tem, ko je portal objavil več kot 76.900 zaupnih ameriških vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu, Assange, ki se sicer raje razglaša za njegovega glavnega urednika, saj so na spletnih straneh zapisali, da so Wikileaks ustanovili »kitajski disidenti, novinarji, matematiki in tehnologi nastajajočih družb«, pa je razlagal, da so najprej hoteli tako kot ugledna britanska revija objavljati resne, a nepodpisane članke. »Hoteli smo delati novice, ne pa biti novica. Toda prav to je izzvalo izjemno radovednost o tem, kdo smo. Poskus, da bi ustvarjali novice, nas je naredil za novico,« je dodal Assange.

Takrat je lahko še svobodno govoril o škandalih, ki jih je zakuhal njegov portal. Ta je že konec leta 2006 objavil tajne načrte somalskih uporniških voditeljev, kako bodo ob pomoči najetih gangsterjev likvidirali vladne uslužbence, naslednje leto pa je z objavo papirjev, ki so razkrili korupcijske posle kenijskega predsednika Daniela Arapa Moija, zakuhal škandal pred volitvami v tej afriški državi. »Na koncu so pobili 1300 ljudi, 350.000 pa se jih je moralo odseliti. To je bil rezultat naše objave,« se je Assange avgusta pohvalil novinarki britanskega dnevnika Guardian. Ko ga je ta vprašala, ali se ne čuti odgovornega za takšen razvoj dogodkov, ji je Avstralec odgovoril: »Prebivalci Kenije, kjer na leto umre 40.000 otrok zaradi kolere, še več pa jih umre zato, ker denar pretakajo v tujino, imajo pravico do te informacije.«

Očitke, da ima Assange »krvave roke«, je v zadnjem času pogosto slišati. Ameriški obrambni minister Robert Gates jih je izrekel že poleti, ko so Wikileaks objavili afganistanske dokumente, ameriški konservativni komentatorji so jih ponavljali, ko se je oktobra na spletu pojavilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških papirjev o vojni v Iraku. V teh dnevih, ko se ves svet naslaja nad branjem zaupnih ameriških diplomatskih depeš, bi ga radi nekateri ameriški desničarski politiki razglasili za mednarodnega terorista, ameriški pravosodni minister oziroma generalni javni tožilec Eric Holder pa je pred dnevi povedal, da so zaradi zadnjega curljanja zaupnega materiala sprožili kazensko preiskavo na podlagi protivohunskega zakona iz leta 1917. Čeprav so to resne grožnje, pa Avstralca, ki so mu doslej že vsaj stokrat grozili s tožbami, zdaj najbolj skrbi nalog za njegovo aretacijo, ki so ga izdale švedske oblasti, prejšnji teden pa ga je ponovil tudi Interpol. Sumijo ga posilstva in spolnega nadlegovanja, a zaradi pomanjkljivih dokazov proti njemu niso vložili obtožnice. Iščejo ga zgolj zato, da bi ga zaslišali, pravijo na Švedskem, Assangeevi odvetniki pa trdijo, da ne gre za »kazenski pregon«, temveč za »preganjanje« njihove stranke, ki je povezano z objavo okoli četrt milijona diplomatskih depeš.

Za Assangea to ni prvo srečanje s pravosodnimi organi. V času, ko še ni bilo interneta, je še kot najstnik z dvema hekerjema ustanovil skupino Mednarodni subverzivci, ta pa je vdrla v računalnike Pentagona in laboratorija v Los Alamosu. Odkrili so ga leta 1991, ko je kot dvajsetletnik vdrl v sistem avstralske podružnice kanadske telefonske družbe Nortel. Oblasti so potrebovale tri leta, da so pripravile proces, leta 1995, ko je priznal krivdo za 25 od 31 točk obtožnice, pa so mu naložili zgolj plačilo sodnih stroškov. »Nobenih dokazov ni, da je šlo za karkoli drugega kot intelektualno radovednost in užitek v tem, da lahko – kako se že temu reče – deskaš po vseh teh različnih računalnikih,« je sodnik utemeljil razsodbo.

Ko so aprila Wikileaks objavili videoposnetke napada ameriškega vojaškega helikopterja, v katerem so leta 2007 v vzhodnem Bagdadu ubili 18 civilistov, med njimi dva novinarja agencije Reuters, je Assange pripravil tiskovno konferenco v ameriški prestolnici. V teh dnevih se oglaša le še prek računalnika in pred prisluškovanjem zaščitenih mobilnih telefonov, ki jih menda redno menjuje. Nazadnje so ga videli v Veliki Britaniji, tamkajšnje oblasti pa so pred dnevi sporočile, da ga zaradi nepopolne tiralice ne nameravajo aretirati. Vendar Assange, ki ga urednik Guardiana David Leigh opisuje kot »beraškega redovnika elektronske dobe«, je takšnega begunskega življenja vajen. Nekoč dva meseca ni stopil iz sobe v Parizu, kamor so mu hrano nosili prijatelji, pred meseci pa se je v pogovoru za revijo New Yorker pritoževal, da živi le še na letališčih.

»Nam je vseeno za vprašanja nacionalne varnosti. Zanimajo nas ljudje, zato je treba začeti z resnico. Ta je edina, ki nas lahko kam pripelje. Vsako odločanje, ki temelji na lažeh ali nevednosti, nas namreč ne more pripeljati do dobrih zaključkov,« je pred kratkim izjavil Assange. Po mnenju legendarnega Daniela Ellsberga, ki je v javnost spravil pentagonske papirje o vietnamski vojni, je Assange »v službi naše demokracije in pravne države, ker kljubuje tajnim pravilom, ki v večini primerov niso zakoni, v tej državi«.

V časniku New York Times so Assangea pred kratkim predstavili kot avtoritarnega ekscentrika, ki mu bežijo najtesnejši sodelavci, za direktorja londonskega Centra za raziskovalno novinarstvo Gavina MacFadyena pa je urednik Wikileaks predstavnik skoraj povsem izumrle vrste zagrizenih idealistov. »Takšnih ljudi ne srečate več. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ste še videli takšne, ki so bili povsem čustveno zavezani temu, kar so počeli,« pravi MacFadyen. Po mnenju Leigha, ki je navezal stike z Assangeem in vzpostavil sodelovanje med Wikileaks in Guardianom, pa razvpiti Avstralec ni nič posebnega. »Je zgolj funkcija tehnoloških sprememb. Tehnologija, ki omogoča gradnjo teh ogromnih podatkovnih baz, omogoča tudi curljanje podatkov. Če ti lahko curljajo, tudi bodo curljali. Če tega ne bi počel Julian, bi to počel kdo drug,« pravi Guardianov urednik za raziskovalno poročanje.