Ardi - mozaično bitje, ki ni bilo ne opica ne človek

Zadnji skupni prednik - tako opic, kakor modernega človeka - je bil mnogo manj podoben opici, kot so znanstveniki domnevali doslej. V resnici je stal nekje vmes in sploh ni nujno, da je bil bolj podoben, denimo, današnjemu šimpanzu kakor človeku.

Objavljeno
05. oktober 2009 17.32
M. Gr.
M. Gr.
Zadnji skupni prednik - tako opic, kakor modernega človeka - je bil mnogo manj podoben opici, kot so znanstveniki domnevali doslej. V resnici je stal nekje vmes in sploh ni nujno, da je bil bolj podoben, denimo, današnjemu šimpanzu kakor človeku.

Omenjena ugotovitev je eden od najpomembnejših sklepov, ki so ga paleoantropologi potegnili iz 4,4 milijone let starega ženskega skeleta, ki so ga v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja odkrili na severu Etiopije. Omenjeno okostje pripada hominidu z znanstvenim imenom Ardipithecus ramidus in je daleč najbolje ohranjeni primerek svoje vrste. Pripadal je ženski, ki je tehtala kakih 50 kilogramov in bila visoka približno 120 centimetrov. Paleoantropologi so mu vzdeli ljubkovalno ime »Ardi«.

 

Ardijin skelet so našli v bližini reke Awash na severu Etiopije, le kakih 75 kilometrov južneje od kraja, kjer so leta 1974 odkrili znamenito žensko okostje, ki je pripadalo vrsti Australopithecus afarensis. Najdeno okostje so poimenovali »Lucy« - po znameniti uspešnici Beatlesov Lucy in the Sky with Diamonds, ki so si jo znanstveniki neprestano požvižgavali med izkopavanjem.

 

Bitje, ki je sestavljanka raznoterih lastnosti


Znanstvenim izsledkom, ki so jih raziskovalci pridobili s proučevanjem Ardijinega okostja, je znanstvena revija Science zdaj posvetila posebno številko. Povsem upravičeno, ugotavlja Spiegel, saj senzacionalno odkritje primerka Ardipithecus ramidus na presenetljiv način odgovarja na nekatera pereča vprašanja antropologije.

 

Ardi, pripoveduje Tim White z univerze Berkeley v Kaliforniji, »je mozaično bitje, ni ne opica ne človek, ampak kratko malo Ardipithecus.« Čeravno Ardipithecus ramidus sam po sebi ni sloviti manjkajoči člen (»missing link«) v razvojnem deblu človeka in opic, pa je po mnenju raziskovalcev vendarle bližji trenutku, ko sta se razvojni liniji človeka in človeku podobnih opic ločili, kakor kateri koli do zdaj najdeni človeški prednik. Z lastnostmi, ki jih poseduje, hkrati temeljito spreminja naš pogled na zgodnjo razvojno zgodovino človeka.

 

Pri iskanju poslednjega skupnega prednika človeka in šimpanza so se paleoantropologi namreč doslej prvenstveno ozirali po fosilih, ki so izkazovali lastnosti, ki so bile podobne šimpanzovim - ne brez razloga, saj slednji velja za genetsko najbližjo človeku podobno opico. »Značilnosti Ardipithecusa razglašajo te podmene za nične,« pišejo avtorji študije. Spoznanja, do katerih so se raziskovalci dokopali na podlagi temeljitega preiskovanja fosiliziranih ostankov Ardipithecusa, gredo v smer, da tako šimpanzi kot ljudje predstavljajo dve visoko specializirani skupini, in da njun poslednji skupni člen - ki ga je potrebno šele odkriti - stoji nekje vmes med njima, pri čemer sploh ni rečeno, da je bil bližji šimpanzu kakor današnjemu človeku.

 

Prednik z napol pokončno držo


Znanstveni pomen Ardipithecusa je predvsem v njegovem bližnjem sorodstvu z avstralopiteki, katerih neposredni prednik utegne biti. Lucy (Australopithecus afarensis) je živela pred 3,2 milijoni leti in bila precej bolj razvita v smeri človeka, kakor Ardipithecus. Medtem ko je bila Lucy že popolnoma prilagojena na življenje v odprtem svetu savan, je Ardi vsaj deloma še prebivala na drevesih, poleg tega pa je gradnja njenega telesa razvojno prvotnejša - in to deloma celo v primerjavi z danes živečimi šimpanzi in gorilami.

 

Nemara najpomembnejše anatomske podrobnosti razkrivajo roke in noge Ardipithecusa. Roke sestojijo iz precej dolgih prstov, toda njihova zgradba ne kaže tipične strukture, ki na primer šimpanzom omogoča, da se brez težav gibljejo na tleh po štirih okončinah, s tem da dlani zvijejo tako rekoč v pest, pri čemer se s prednjimi okončinami naslanjajo na členke prstov. Roke Ardipithecusa so, nasprotno, bolj prilagojene horizontalnemu poplezavanju po krošnjah dreves.

 

V nasprotju z rokami pa noge Ardipithecusa že kažejo določene prilagoditve življenju na tleh. S svojimi izredno gibčnimi dolgimi nožnimi prsti je Ardipithecus lahko spretno oprijemal, kar mu je omogočalo veliko gibljivost pri poplezavanju v krošnjah dreves. Po drugi strani pa skelet nog ni tako gibljiv kot pri šimpanzih ali gorilah. Ta rigidnost je verjetno pospeševala hojo, čeravno Ardipithecus - drugače kot avstralopiteki - ni imel obokanih stopal. Njegova ploska stopala niso bila primerna za daljše tekanje, kakor tudi ne za dolgotrajne hojo.

 

Kljub temu raziskovalci domnevajo, da je Ardipithecus razmeroma veliko časa svojega življenja prebil na tleh. Poleg tega oblika medenice in stegnenice dopušča sklep, da je bila za Ardipithecusa značilna napol pokončna hoja.

 

Majhni podočniki - socialna miroljubnost


Iz oblik podočnikov je mogoče sklepati na socialno obnašanje Ardipithecusa. Ti so majhni in so prej podobni diamantom, kakor da bi bili špičasti in dolgorasli. Z drugimi besedami: niso primerni kot orožje v boju, niti ne kot sredstvo, s katerim bi drugim lahko verodostojno grozili. V nasprotju s tem so za današnje človeku podobne opice - še posebej za njihove moške pripadnike - značilni pravi pravcati čekani. Tudi podočniki ženskih pripadnic šimpanzov ali goril posedujejo bolj izrazite podočnike kakor jih je imel Ardipithecus.

 

Zardi vsega tega znanstveniki domnevajo, da je socialno življenje Ardipithecusa potekalo razmeroma miroljubno, ter da zanj niso bili značilni krvavi boji za prvenstvo ali hierarhično uvrstitev v skupini. Moški in ženski pripadniki, sklepajo znanstveniki, so bili med seboj v veliki meri enakopravni. Tudi ostanki drugih skeletov - kajti ob skeletu posameznice z imenom Ardi so znanstveniki našli še 110 fosiliziranih kosti in zob, ki so pripadali najmanj 36 drugim posameznikom vrste Ardipithecus ramidus - kažejo le majhne anatomske razlike v velikosti moških in ženskih skeletov. Morda, domnevajo paleoantropologi, sta oba spola celo tvorno sodelovala pri iskanju hrane in negi naraščaja.