Arrokoth razkriva, kako so se oblikovali planeti

Analiza je pokazala, da je verjetno v preteklosti šlo za dva posamezna kosa, ki sta z nizko hitrostjo krožila drug okoli drugega in sta nato nežno se združila v 35 kilometrov velik objekt.

Objavljeno
13. februar 2020 21.32
Posodobljeno
13. februar 2020 21.32
Arrokoth FOTO: Nasa Reuters
S. S.
S. S.
»Arrokoth (2014 MU69) je najbolj oddaljen, primitiven in neokrnjen vesoljski objekt, ki ga je od blizu opazovala sonda, zato smo vedeli, da nam bo povedal edinstveno zgodbo,« je poudaril Alan Stern s koloradskega raziskovalnega instituta v Southwestu, ki je glavni znanstvenik pri odpravi New Horizons. Sonda je kamen, daleč za Neptunovo orbito v Kuiperjevem pasu obletela 1. januarja 2019, še pred tem je obiskala Pluton. »Arrokoth nam pojasnjuje, kako se oblikuje zametek planeta. Menimo, da smo v odpravi naredili pomemben korak k razkritju, kako se rojevajo planeti,« je dodal.



Že prve fotografije so pokazale, da je Arrokoth, ostanek izpred štirih milijard let, sestavljen iz dveh ploščatih delov in da je površina bolj ali manj gladka. Nato je sonda pošiljala nove in nove podatke, iz katerih so nato znanstveniki izdelali sliko, kako se je telo oblikovalo.

Analiza je pokazala, da je verjetno v preteklosti šlo za dva posamezna kosa, ki sta z nizko hitrostjo krožila drug okoli drugega in sta nato nežno se združila v 35 kilometrov velik objekt. To kaže, da se je Arrokoth nežno zaradi vpliva gravitacijskih sil oblikoval v oblaku trdnih delcev v prvotni solarni meglici. Ta teorija je v nasprotju s teorijo, ki govori, da so se zametki planetov združevali ob trkih pri velikih hitrostih.

»Arrokoth je tak, ne ker se je oblikoval skozi silovita trčenja, ampak ker se je združil v počasnem plesu, ko so deli nežno krožili, preden so se združili,« je komentiral William McKinnon z washingtonske univerze v St. Louisu, glavni avtor znanstvene študije, objavljene v reviji Science.

V prid predstavljeni teoriji oblikovanja sta še enakomerna obarvanost in kompozicija, saj teorija predvideva, da so se objekti v Kuiperjevem pasu oblikovali iz lokalnega materiala, medtem ko model s silovitimi trki predvideva združevanje v osnovi bolj oddaljenih posameznih kosov.

image
Upodobitev sonde New Horizons FOTO: Nasa Reuters


Sonda New Horizons še naprej raziskuje objekte v Kuiperjevem pasu. To poletje bo ekipa z zemeljskimi teleskopi skušala najti objekt, ki ga bo sonda lahko podrobneje preučevala, če bo dovolj goriva, se bodo morda odločili še za en bližnji oblet.

Sonda je trenutno od Zemlje oddaljena 7,1 milijarde kilometrov. Po Kuiperjevem pasu potuje s hitrostjo 50.400 kilometrov na uro. Deluje optimalno, so še sporočili iz Nase.