Tiskane izdaje
Poročilo živega planeta, najuglednejša na znanstvenih podatkih temelječa ocena zdravstvenega stanja Zemlje in našega vpliva nanj, ki ga vsaki dve leti pripravi Svetovni sklad za naravo, letos znatno odstopa od prejšnjih: po rezultatih in po načinu objave. Prvič doslej je bilo poslano iz vesolja, z mednarodne vesoljske postaje.
Prejšnji teden ga je od tam, s perspektive naše neznatnosti in hkrati enkratnosti v širnem vesolju, podal astronavt André Kuipers z Evropske vesoljske agencije. Bistvo njegovega sporočila vznemirja: človekova požrešnost, zahtevnost do domačega planeta prekaša njegove zmogljivosti. Od njega jemljemo več, kot nam lahko da, in ga tako počasi izčrpavamo. Naš apetit po tem najnovejšem poročilu za 50 odstotkov prekaša Zemljine vire. Pravzaprav si od nje jemljemo toliko, kot če bi imeli na razpolago planet in pol.
Ali, kot omenja Colby Loucks, vodja konzervacijskih znanosti pri Svetovnem skladu za naravo (WWF – World Wildlife Fund), vedemo se kot zelo slabi gostje: praznimo hladilnik, ne čistimo plevela in ne poskrbimo za odpadke.
Namen Poročila živega planeta, ki ga WWF pripravi in objavi vsaki dve leti, je po besedah direktorice programa naravnega kapitala Emily McKenzie »usmeriti pozornost na nevidno ekonomijo«. Kot poudarja, se naravni viri in stopnja, po kateri jih izčrpavamo, le redko pojavijo na preglednicah v rokah političnih odločevalcev – čeprav pri našem planetu drsimo v čedalje večje dolgove.
Biokapaciteto presegli za polovico
V letu 2008, to je zadnje leto, za katero so opravljeni ustrezni računi, smo kar za 50 odstotkov presegli uravnoteženo rabo tako imenovane biokapacitete našega planeta.
Pri njej gre za količino obnovljivih virov, zemlje in zmogljivosti absorpcije odpadkov, ki nam jih lahko da naš planet. Sedanji obseg naše izrabe Zemljine biokapacitete pomeni, da bi planet potreboval leto in pol za obnovitev zalog, ki smo jih porabili v enem letu.
Ali, kot z zaznamovanjem dneva prekoračitve porabe Zemljinih virov opozarja organizacija Mreže globalnih odtisov v okolju, vsakič že precej pred iztekom leta porabimo naravne vire, ki bi jih smeli porabiti v vsem letu. Lani je tako ta dan padel že na 27. september. Pri tem izračunu upoštevajo tako imenovane ekološke odtise, ki jih izračunajo za vsako državo posebej. Produkcijsko sposobnost njenega ozemlja primerjajo s številom prebivalstva in porabo na osebo in ugotovijo, koliko njeni apetiti po naravnih virih presegajo njihovo zmogljivost.
Med »požeruhi« tudi Slovenija
Kje danosti svoje narave najbolj presegajo? Daleč največji požeruh je po najnovejšem poročilu Katar, sledijo pa mu Kuvajt in Združeni arabski emirati. Za njimi se uvršča mala in precej zelena Danska, ki pa jo očitno prebivalci izčrpavajo bolj, kot dopušča njena narava. Na petem mestu so ZDA, nato Belgija, Avstralija, Kanada, Nizozemska in Irska. V drugi deseterici požeruhov narave so Finska, Singapur, Švedska, Oman, Mongolija, Makedonija, Avstrija, Češka in na 19. mestu Slovenija. Za nami so Urugvaj, Švica, Grčija, Francija, Norveška in Španija. Kljub naši bogati biološki pestrosti, na katero se tako radi sklicujemo, smo na tej lestvici precej visoko: očitno torej naravo kljub njeni pestrosti izčrpavamo bolj, kot bi bilo ustrezno. Očitno gre pri tem za davek razvitosti, saj so med najbolj skromnimi porabniki naravnih virov skoraj izključno najrevnejše države na svetu.
Poročilo pa ne opozarja le na tiste, ki živijo prek zmogljivosti svoje narave, ampak tudi ocenjuje globalno stanje biodiverzitete na našem planetu. Slika je tu v najnovejšem poročilu še bolj neugodna. Kaže namreč, da se je biološka pestrost od leta 1970 v povprečju skrčila za 30 odstotkov, kar pomeni znaten upad števila različnih vrst rastlin, živali in drugih organizmov na planetu. Medtem ko ta upad v temperaturno zmernih predelih ni izrazit, pa je žal bistveno večji v sicer biološko pestrem tropskem pasu, kjer se je število vrst v zadnjih 40 letih zmanjšalo kar za 60 odstotkov. Najbolj prizadete so sladkovodne vrste v tropskih območjih, kjer se je njihova raznovrstnost po ugotovitvah poročila v istem času skrčila kar za 70 odstotkov. Sicer pa se je globalno gledano v obdobju od leta 1970 do 2008 število kopenskih vrst zmanjšalo za četrtino, število morskih vrst pa za petino.
Videti prek letnih in petletnih poročil
Kaj storiti oziroma kako človekov apetit po naravnih virih omejiti v okvirih naravnih danosti? WWF priporoča ukrepe, ki se osredotočajo na Rio +20, bližnjo konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju, ki bo potekala v Riu de Janeiru prihodnji mesec. Na njej naj bi pomagali ustvariti pot, ki naj bi nas privedla v trajnostni razvoj. Po mnenju WWF je ta cilj realen. Kot primer, kjer bi lahko uvedli načela trajnostnega razvoja, navajajo Mozambik. Ta revna afriška država utegne imeti največja polja naravnega plina na svetu. Medtem ko mednarodna podjetja že napovedujejo svoj prihod, v Mozambiku poskušajo najti načine, kako izrabiti to naravno bogastvo v korist vsega prebivalstva.
Podobno bi po besedah Loucksove morali dolgoročno razmišljati tudi na svetovni ravni. »Ko se bližamo dnevu, ko nas bo na planetu že devet milijard, bomo nujno morali imeti pred seboj globalno rešitev. Da jo najdemo, pa bomo morali pogledati v daljavo, ki presega volilno obdobje in obdobje letnih in petletnih poročil.«
