Bodo meduze pregnale ribe?

Poleg slabega vremena, gneče in visokih cen so se med vzroke za pokvarjen dopust ob morju v zadnjih letih vrinile tudi meduze. Letos so sicer kopalcem ob Jadranu za zdaj še prizanesle, a ni rečeno, da se še ne bodo kje pojavile. Raziskovalci morja namreč poročajo o izrednem povečanju njihovega števila zlasti v toplejših morjih. Kot kažejo raziskave, je za silni porast števila meduz povsod po svetu najverjetneje kriv človek sam s svojo dejavnostjo, ki spodjeda naravno ravnotežje v ekosistemih. Meduze, na videz sila neobstojni in krhki, skoraj prosojni organizmi, niso le nevšečnost na kopališčih, marveč s svojo množičnostjo že povzročajo gospodarsko škodo, predvsem pa spodkopavajo vzpostavljanje ravnotežja v morskih ekosistemih. Raziskovalci, ki proučujejo posledice povečanega števila meduz, tako že bijejo plat zvona: če pristojni ne bodo hitro reagirali, utegne zaradi meduz ne le skeleti ožgane kopalce, marveč boleti glava tudi tiste, ki ne bodo morja niti videli od blizu, kaj šele zaplavali v njem. Le s pravočasnim ukrepanjem je namreč moč zaustaviti spreminjanje morskega sistema v stanje, ki bo v prid destruktivnim invazijam meduz.

Prodor trdovratnih meduz v toplejša morja

Meduze se sicer lahko pojavijo v povečanem številu kjerkoli v zdravih morskih ekosistemih, vendar pa raziskovalci opažajo, da do destruktivnih invazij meduz prihaja pogosteje v Sredozemlju, v Črnem in v Kaspijskem morju, v Mehiškem zalivu in ob severovzhodni obali ZDA. O posebej dramatičnih primerih pa poročajo z Daljnega vzhoda, kjer so na primer letos v Japonskem morju opazili naval gigantskih meduz Nomura, ki merijo tudi do dva metra v premeru in tehtajo do 200 kilogramov.

Kot poroča revija Trends in Ecology & Evolution, utegnejo imeti invazije meduz resne posledice. Poleg tega, da so neprijetne za kopalce in škodijo turizmu, trgajo ribiške mreže, ubijajo ribe v ribjih gojiščih in mašijo naprave industrijskih in energetskih objektov ob obali, ne nazadnje tudi spodrivajo druge organizme iz njihovega okolja. Meduza Mnemiopsis leidyi, na primer, ki je sredi osemdesetih let zašla v Črno morje, se je tam namnožila do tolikšne mere, da je danes eden glavnih škodljivcev, ki požre ogromne množine zooplanktona, vključno z ribjimi ikrami in svojimi ogromnim številom resno ogroža ostale ribe in tudi sicer pustoši samo morsko okolje.

V raziskavi EcoJel project 1, ki jo financira EU, so ugotovili, da so navali meduz povezani z večjim številom škodljivih človekovih vplivov. Gre za ribištvo v prevelikem obsegu, dotok »hranil« z odplakami, ki vsebujejo ostanke gnojil, kar povzroča eutrofikacijo in cvetenje alg, razširjanje meduz z balastnimi vodami iz ladij na nova območja, svoje pa prispeva tudi splošna otoplitev in sploh poseganje v ravnotežje morskih habitatov. Raziskovalci domnevajo, da je povečano števila meduz tudi posledica zakislitve morske vode, ki jo povzročajo povečane množine atmosferskega ogljika. Toda ta zveza še ni potrjena in je potrebnih še več raziskav.

Izredna prilagodljivost

Invazije meduz so še toliko bolj zaskrbljujoče zato, ker so ti organizmi, čeprav na videz izredno minljivi, v resnici izjemno trpežni in preživijo v trdih razmeram mnogo bolje kot številne vrste rib. Razlogi za njihovo »uspešnost« so številni: predvsem se lahko hranijo skoraj s čemerkoli, tako da se lahko prilagodijo na kakršnekoli razmere, hitro rastejo (veliko hitreje kot večina majhnih rib) in so sposobne preživeti obdobja brez hrane tako, da zmanjšajo svojo velikost in se znova povečajo, ko je hrana spet na razpolago - v nasprotju z ribami, ki postanejo šibkejše. Ob vsem tem so še tolerantne na območja z nizko vrednostjo kisika, ki jih povzroči eutrofikacija in kjer le malo njihovih plenilcev lahko preživi. Raziskovalci v omenjenem članku v Trends in Ecology & Evolution tako opozarjajo, da se približujemo robu, ko se lahko ravnotežje sprevrže v prid meduz. Brez svojega naravnega sovražnika ali pa z zelo oslabljenim bodo meduze začele povsem obvladovati določene ekosisteme in s tem, ko bodo izrinjale ostale populacije, se lahko zgodi, da bodo ustvarile alternativno stabilno stanje, v katerem ribam ne bo dopuščeno, da bi se vrnile v normalnem številu, saj bodo meduze sproti požrle njihove ikre in ličinke. Utegne se zgoditi, da bodo meduze nato nadaljevale svoje opustošenje še v drugih habitatih, kjer bodo spet prevladale nad tamkajšnjimi morebitnimi plenilci in ustvarile stanje, v katerem bo žrtev postala plenitelj. V kombinaciji z drugimi vplivi, ki jih žal ustvarja človek s svojo dejavnostjo, kot so eutrofikacija in splošna podnebna otoplitev, se utegnejo morski ekosistemi tako spremeniti, da bodo bolj naklonjeni meduzam kot pa ribam.

Jedli naj bi več meduz

Lahko kaj ukrenemo proti takemu scenariju? Raziskovalci, ki jih financira evropska komisija preko Evropskega regionalnega razvojnega sklada (ERDF), predlagajo kombinacijo kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov. Gre predvsem za spodbujanje ljudi, naj jedo več izdelkov iz meduz, ki so trenutno že priljubljeni v Aziji, na evropske jedilnike pa še niso zašli. Predlagajo tudi, da bi raziskovali, kakšni so vplivi teh izdelkov na zdravje. Nedavni izsledki namreč nakazujejo, da utegne uživanje izdelkov iz meduz na primer ublažiti artritis. Med dolgoročne ukrepe predlagajo dolgoročne programe opazovanja in nadzora populacij meduz (te do zdaj niso bile kaj prida raziskane), pa tudi čiščenje podvodnih površin, kamor se prilepljajo polipi, iz katerih se razvijejo nekatere vrste meduz. Najbolj učinkoviti ukrepi pa zahtevajo spremembe človekovih dejavnosti: zmanjšanje obsega prevelikega ribolova, zmanjšanje dejavnosti, ki prispevajo k eutrofikaciji morja in seveda zmanjšanje globalne otoplitve.

Meduze pri nas

Kako je z meduzami v našem morju? Dr. Alenka Malej, ki jih raziskuje v okviru svojega dela na Morski biološki postaji v Piranu pojasnjuje, da je letošnje leto v primerjavi z obdobjem 2004-2007 mirnejše. »Do zdaj nismo zasledili mesečinke (Pelagia noctiluca), ki se je kopalci zaradi neprijetnega ožiga precej bojijo. Tudi letos spomladi so bili, kot je pravilo že nekaj let, zelo številni uhati klobučnjaki (Aurelia aurita), občasno pa smo videli tudi kompasno meduzo (Chrysaora hysoscella) in morski klobuk (Rhizostoma pulmo). Zlasti slednji so bili skupaj z uhatim klobučnjakom in mesečinko izredno pogosti v obdobju 2004-2007. Pri nas (kot tudi v večjem delu Jadrana) je bila mesečinka zelo pogosta tudi v obdobju od leta 1977 do 1986.«

Raziskave meduz so sicer pomemben del raziskovalnega programa na Morski biološki postaji v Piranu, ki deluje v sklopu Nacionalnega inštituta za biologijo. Njeni sodelavci so objavili več prispevkov s to tematiko v dobrih znanstvenih revijah, pa tudi njihove predstavitve na mednarodnih konferencah so bile odmevne. Na mednarodni konferenci ASLO januarja letos v Nici, ki se je je udeležilo več kot 2000 raziskovalcev z vsega sveta, so raziskovalci iz Pirana sodelovali s tremi prispevki, dr. Malejeva pa je bila celo med organizatorji in je predsedovala eni od sekcij s to tematiko. V okviru bilaterale in s finančno podporo slovenske ARRS in hrvaškega ministrstva za znanost pa so maja letos na Korčuli organizirali mednarodno konferenco o želatinoznem planktonu (meduze so najštevilčnejše prav v tej nesistematski skupini), ki so se je poleg slovenskih in hrvaških raziskovalcev udeležili še ameriški, italijanski, nemški in argentinski. Tej konferenci je sledilo terensko delo v južnem Jadranu in na slanih Mljetskih jezerih, kjer slovenski raziskovalci že vrsto let v okviru mednarodnega projekta (nekaj let ga je finančno podpirala tudi ugledna ameriška Nacionala fundacija za znanost - NSF) raziskujejo populacijo uhatega klobučnjaka. Torej lahko utemeljeno menimo, da smo na morebitni prodor meduz k nam vsaj z znanjem kar dobro pripravljeni.

Več v četrkovi tiskani izdaji Delo