Boj proti legioneli v vodovodnih ceveh

Zgodba o novih zgradbah Pediatrične klinike UKC in, že prej, Onkološkega inštituta Ljubljana je vsem dobro znana. Obe sta davkoplačevalce stali ogromen kup denarja in v vodovodnem omrežju obeh se je že zelo kmalu zaredila legionela. Za odgovor na vprašanje, kako je v 21. stoletju kaj takega sploh mogoče, smo se obrnili na inž. Mitjo Lenassija, ki ima s temi stvarmi veliko strokovnih izkušenj.

Ustrezna kakovost vode v mestnih vodovodih sama po sebi seveda še ne zagotavlja tudi ustrezne kakovosti na iztočnih mestih v stavbah. Slepi oziroma mrtvi odcepi cevi in njihovi dolgi vodoravni razvodi, posebno tisti s prevelikimi prečnimi prerezi glede na dejanski pretok, kot tudi preveliki rezervoarji mrzle in tople vode, so lahko vzrok daljših obdobij, v katerih voda več ali manj miruje. Če je poleg tega njena temperatura nekje med 20 in 50 stopinjami Celzija in je prisotna ustrezna hrana za mikrobe, kar je skoraj vedno, se na notranjih površinah vodovodnega sistema nabere tako imenovani biofilm, to je tanek sloj zlepljenih živih mikroorganizmov, ki je pravo leglo legionele (Legionella pneumophila).

Eksplozija mikrobov 
v sistemu

Hrana za bakterijo je lahko že v sistemu oskrbe z vodo, lahko pa jo tvorijo izluženi organski materiali in drugi dodatki za mehčanje umetnih mas, iz katerih so narejene cevi, in gumijasta tesnila. Biofilm lahko v novem vodovodnem sistemu nastane že po štirinajstih dneh. In bolj ko čas teče, bolj se mikroorganizmi razmnožujejo. Poleg tega se nekateri delčki biofilma prej ali slej odtrgajo in s tem, pri ustrezni temperaturi vode, povzročijo pravcato eksplozijo mikrobov v sistemu. Če taka voda tvori aerosol, to je meglo drobnih kapljic, ki vsebujejo legionelo, in jih vdihujemo v pljuča, lahko dobimo legionarsko bolezen. Zlasti prhe, masažne kadi in hladilni stolpi klimatskih naprav lahko pomenijo veliko tveganje.

Legionelo najdemo v vseh naravnih in umetnih vodnih sistemih na svetu. Ustreza ji voda s pH vrednostjo med 2,7 in 8,3, vendar lahko preživi v zelo različnih življenjskih razmerah. Denimo v podzemnih vodah, onesnaženih s prstjo ali z zemeljskimi plastmi blizu površja, temperature pod 20 stopinjami Celzija, je lahko prisotna v nezaznavno nizkih koncentracijah, v rezervoarjih in vodovodnih sistemih pa ji kemične in fizikalne razmere zatem omogočijo njeno nadaljnje razmnoževanje.

V novi, vendar ne tudi dovolj uporabljani, vodovodni napeljavi se lahko legionela preveč razmnoži že v dveh tednih! Zato je po Lenassijevih besedah pomembno, da se razvejena napeljava ne napolni z vodo predolgo pred začetkom njene rutinske vsakdanje uporabe, ko pa so cevi enkrat polne, moramo bodisi (nemudoma) izvesti potrebna izpiranja in razkužitev, ali pa v morebitnem daljšem »uvodnem« obdobju ves čas skrbeti za ustrezno pretočnost in izpiranje sistema. Ena od dodatnih možnosti so tudi tlačni in tesnostni preizkusi med izvedbo samo z zrakom.

Slabo vzdrževan hladilni stolp

Tovrstne pozornosti morajo biti deležni tudi gasilni pršilni sistemi, še posebej med preizkušanjem, in masažne kopeli, fontane in dekorativni slapovi, sistemi hladilnih stolpov ter hlapilni vlažilniki in pralniki zraka v prezračevalno-klimatskih napravah.
Še posebej so kočljivi hladilni stolpi. Če stojijo na nivoju pločnika na zelo obljudenem javnem kraju, mora tehnično osebje še posebej skrbno paziti na kakovost vode. »Takšna postavitev predstavlja šolski primer legionele! Tako je bilo v Filadelfiji: tik pri vhodu v hotel je bil slabo vzdrževan hladilni stolp,« poudarja inž. Lenassi. Ljudje so vsak dan hodili tam mimo in vdihavali zrak, pomešan z okuženimi vodnimi hlapi.

Danes v razvitih državah obstajajo organizacijske metode, ki zagotavljajo varno uporabo vode v zgradbah vseh vrst v vseh oblikah. Zadeva, ki je po sogovornikovih besedah ključna, se angleško imenuje commissioning, kar so v Inženirski zbornici Slovenije prevedli z izrazom usposobitev. Gre za to, da so inštalacije, ki so danes vse bolj zahtevne, pa tudi medsebojno prepletene in zato soodvisne, po dograditvi preverjene in usposobljene za delovanje, skupaj s tehničnim osebjem, odgovornim zanje. Vendar teh preizkusov ne sme delati izvajalec sam, poudarja inž. Lenassi, pa tudi njihov naročnik in plačnik ne sme biti. To je ključnega pomena. Izvajati jih mora tretja, od izvajalca in projektanta neodvisna stran, ki vsak posamezen načrt revidira že med projektiranjem.

Posameznik kot mojster za vse

V osnovi gre dobesedno za to, da je tudi vodovodna inštalacija nazadnje usposobljena za delovanje. Pri nas poznamo institucijo nadzora. Gre za funkcijo nadzornika, ki spremlja gradnjo. Za gradbeni del ta nadzor verjetno zadošča, vsekakor pa ne tudi za sodobne inštalacije. »Ni dovolj, da izvedbo nekdo zgolj nadzira, ampak mora inštalacijo preveriti med poskusnim delovanjem in usposobiti osebje, ki bo zanjo odgovorno,« poudarja inž. Lenassi. Toda kdor hoče izvajati preverjanja in usposabljanja te vrste, se mora na stvari zelo dobro spoznati, biti mora torej najboljši strokovnjak. »A po našem zakonu o graditvi objektov lahko to pri inštalacijah, ki pomenijo sklop posameznih del, izvaja vsak z opravljenim mojstrskim ali pa delovodskim izpitom! Na ministrstvu za okolje in prostor pravijo, saj lahko Inženirska zbornica Slovenije predpiše višje standarde za ta nivo kot zakon. Toda tako ne gre, že zakon bi moral predpisati, da to lahko dela samo posebej usposobljeni inženir, navsezadnje lahko zbornica naloge in pogoje predpiše samo svojim članom, ne pa tudi delovodjem,« je prepričan inž. Lenassi.

Če izhajamo iz graditve objektov, se izkaže, da po zakonu potrebujemo odgovorne projektante in tudi odgovorne revidente. Ti morajo biti obvezno imenovani za vsako stroko – gradbeno, arhitekturno, strojno, elektrotehnično itd. »Le pri nadzornikih je potreben samo en odgovorni strokovnjak, ki je mojster za vse! In šele on lahko – a samo, če to želi – imenuje tudi svoje pomočnike, odgovorne nadzornike posameznih del.« Ti so lahko delovodje ali monterji. A se ljudem na ministrstvu to očitno ne zdi nič spornega.

Po zakonu o graditvi objektov ni nujno, da je odgovorni nadzornik strokovnjak za vsako posamezno področje, zanimivo pa je, da ZGO ne pozna niti strokovnega izpita za nadzor. »To pomeni, da naredite strokovni izpit za projektanta določene stroke in s tem dobite tudi licenco za nadziranje vseh strok. Ali pa naredite tak izpit za odgovorno vodenje del in gratis dobite še licenco za nadzor.« To se potem šteje kot nekaj silno zahtevnega in odgovornega, pri čemer se udeleženci graditve premalo zavedajo, da za napake v dokončani zgradbi po obligacijskem zakonu odgovarjata samo izvajalec in projektant, nadzornik pa ne. Tudi zato je za uspešen projekt pomembno, da je projektant vključen v izvedbo kot nadzornik, saj se načrt z njegovo prisotnostjo bolje izvede, nenazadnje lahko tudi bolje izdela načrt izvedenih del. Revidiranje načrta ter preverjanje in usposobitev inštalacij pa investitor, obvezno oboje skupaj, potem zaupa tretji strani, ki mora biti za to dejavnost posebej strokovno usposobljena. »Moram reči, da so nadzorniki, ki pa jih je največ, navadno samo administrativni delavci, ki pišejo zapisnike. Za tako vlogo je predpisana izobrazba seveda čisto dovolj.«

Poseben vodnovarnostni načrt

Tudi do težav z legionelo prihaja zato, ker izvedbo nadzirajo ljudje, ki se na to ne spoznajo. Še zlasti so delikatni zdravstveni objekti in tehnične zahteve za njihove vodovodne inštalacije so zaradi tega tudi strožje kot za tiste v drugih, enostavnejših zgradbah. Tudi termično dezinfekcijo je treba v njih izvajati pogosteje kot drugod. Toda na vsak način bi morali to opredeliti s posebnim vodnovarnostnim načrtom, ki ga predvideva Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), je prepričan inž. Lenassi. Tak načrt izvaja skupina strokovnjakov za različna področja, v njem pa so natančno opredeljene posamezne naloge. Vzemimo, da je na koncu hodnika umivalnik, ki se nikoli ne uporablja, ali pa so ga celo ukinili. Če tiste cevi niso odstranili in je še vedno v zidu, mora nekje jasno pisati, kdo je tisti, ki jo hodi na vsake toliko izpirat. Znan je primer, ki ga navaja tudi WHO, ukinjenega celotnega sanitarnega sklopa, pri katerem cevi od dvižnega voda do opuščenih stranišč ni nihče odrezal, temveč so tistih deset metrov pustili tam, ker je bilo to pač ceneje. V slepi cevi se je seveda razmnožila legionela in se potem razširila še po vodovodnem ocevju celotne zgradbe.

»Predstavljam si, da v starih zgradbah to ni tolikšen problem, ker je gradnja masivna, cevi v njej pa nekoliko bolj na hladnem. Nikjer ne gredo čez tistih 25 stopinj Celzija. V novogradnjah je najbolj kočljiv inštalacijski jašek, če je izvajalec varčeval z izolacijo. V takem primeru se lahko zgodi, da topla voda segreva hladno in v njej ustvari ravno pravo temperaturo za razvoj legionele. To, da sta v istem jašku dvižna voda za mrzlo in toplo vodo, sicer ni v nasprotju s tehničnimi predpisi, saj ti ne zahtevajo, da bi morali biti mrzla in topla voda vsaka v svojem jašku, zahtevajo pa ustrezno izolacijo njunih cevi.

To seveda še ni vse, saj so z legionelo v vodovodnih sistemih povezani tudi drugi problemi. Vprašanje denimo je, ali je montažne stike pri ceveh bolje variti oziroma trdo lotati ali spajati s »press-fittingi«, torej s stiskanjem. »Tak spoj bo v vsakem primeru imel nek utorček, neko režo, vendar nikjer nisem naletel na predpis, po katerem bi bilo treba cevi obvezno lotati ali variti. Ali da bi bilo to vsaj priporočeno.« Toda naš sogovornik bi se vendarle raje odločil za varjenje v zaščitni atmosferi, pri katerem se cev prepihava z inertnim plinom. Kar se pri medicinskih plinih in freonskih inštalacijah uspešno izvaja že dalj časa. To pomeni, da zaradi varjenja segreta površina ne more oksidirati in torej ne dobi že takoj neke mikrohrapave prevleke.

Kdaj certificiranje zgradb?

Vodovodne cevi izdelujejo tudi iz nerjavnega jekla, ki danes ni več tako drago, kot je bilo nekoč. Poleg tega so zaradi njegove velike obstojnost in trdnosti stene cevi lahko razmeroma tanke in poraba materiala s tem razmeroma majhna. Po ameriški smernici so za vodovodno napeljavo sicer najprimernejše bakrene cevi.

Z bojem proti legioneli v vodovodnih sistemih novih zgradb je pri nas približno tako kot z energijskim (uradno: »energetskim«) certificiranjem zgradb, ki bi moralo biti uresničeno že pred leti. »Mislim, da je v Sloveniji tudi tu tako, kot še pri marsičem,« je dejal inž. Lenassi. »Vse polno je nekih lobijev, ki se gredo, kdo bo dobil to ali ono, kdo bi to smel, kdo bo s tem ali onim služil itd.« Po svetu je to precej drugače, vsaka pomembnejša nova zgradba je certificirana po mednarodnih, ne po lokalnih standardih. Tako je v Nemčiji, še zlasti pa na Bližnjem in Daljnem vzhodu in v Braziliji, skratka povsod tam, kjer gospodarstvo uspeva in veliko gradijo. In povsod so za ta namen izbrali ameriško licenco LEED (Leadership in Energy and Environmental Design), v tem trenutku najboljši in najbolj znan način certificiranja zgradb na svetu.

Tako je v tujini, pri nas pa se še vedno gremo nekaj svojega, a še to ni zaživelo. Tako da nimamo nič oziroma imamo legionelo v vodovodih novih bolnišničnih zgradb.