Tiskane izdaje
Pred več kot sto leti se je namreč tod začelo premišljeno varovanje narave, ki velja še danes. V nasprotju s takratno prakso sečnje na golo, kjer na večjih površinah ni ostalo niti eno drevo, je dr. Leopold Hufnagl, upravitelj Auerspergovih posesti, uveljavil izvirno idejo prebiralnega gospodarjenja z gozdovi.
Temeljit pregled, kaj se je na gozdarskem področju dogajalo v teh krajih v preteklosti, je v svoji magistrski nalogi Gozdnogospodarski vidiki ohranjanja naravnih vrednot na Kočevskem od leta 1892 do 1991 opravil Bojan Kocjan, vodja kočevskega zavoda za gozdove, ki je sodeloval tudi pri pripravi odlične razstave Živeti z gozdom. Zanjo je Pokrajinski muzej Kočevje pred kratkim dobil najvišje stanovsko priznanje, Valvasorjevo nagrado.
Večina mednarodnih skupin strokovnjakov, ki pridejo v Slovenijo spoznavat gozdove, obišče tudi Kočevsko. Zakaj so kočevski gozdovi tako pomembni?
Gozdovi na Kočevskem so v slovenskem merilu med najbolj ohranjenimi. Tu je velik delež varovanih ali zavarovanih območij in izjemnih naravnih pojavov, kar je posledica naravnih danosti ter več kot stoletje trajajočega načrtnega in skrbnega dela gozdarjev. Dejstvo je, da so za obiskovalce najbolj zanimivi pragozdovi. Ljudje želijo videti divjino, ostanke prvobitne narave, Kočevski rog pa tudi predel Goteniškega pogorja, torej območja, ki so še vedno prostrana, ohranjena, prvinska, neposeljena in kjer se je mogoče voziti ves dan, pa ne srečaš človeka. Tega ljudje, ki prihajajo iz srednje in zahodne Evrope – in teh je med temi obiskovalci največ – nimajo več oziroma zelo malo.
Naša dodatna prednost je v tem, da smo v Evropski uniji razmeroma dostopni in tudi dokaj znani. To bi morali izkoristiti, preden se ji priključijo Hrvaška, Bosna in še druge države, ki imajo podobne ali še bolj divje in še bolj zanimive predele.
Ali je res, da bi se tudi na Kočevskem, če njegova zgodovina ne bi bila takšna, kot je, lahko zgodilo, kar se je na Krasu, in bi bila območja gola oziroma brez takih gozdov, kot jih poznamo danes?
Lahko rečemo vsaj to, da gozdovi danes ne bi bili pretežno ohranjeni in naravni. Veliko večji bi bil delež smreke, ki pa je bolj občutljiva na vplive okolja (podlubniki, vetrolom, snegolom). Okoli leta 1890, ko je dr. Leopold Hufnagl kot upravitelj prevzel Auerspergove gozdove, torej tudi gozdove na Kočevskem, je bila v avstrijskih deželah splošno priznana in uveljavljena nemška šola gospodarjenja z gozdom, ki je izvajala sečnje na golo. Zanimivo je, da so bili takrat gozdovi na Kočevskem večinoma pragozdnega tipa, torej so do tedaj gospodarsko izkoriščali le manjšo površino. V gozdovih so pridobivali les za lastno porabo, predvsem za gradnjo in obnovo domačij, izdelovanje suhe robe, pridobivali so oglje, pepeliko in podobno. Prodaja za široki trg je bila zaradi prometne neodprtosti zelo omejena. Če bi Hufnagl izdelal načrte za gospodarjenje po takrat uveljavljenem vzorcu, bi tudi na tem občutljivem kraškem območju izvajali golosečni sistem. Kaj bi to pomenilo, nihče ne ve, lahko pa bi bilo podobno kot na Krasu.
Kaj je naredil Leopold Hufnagl?
Predpisal je sečnjo posameznih dreves v gozdu, in ne več celih površin. S tem je uvedel prebiralno gospodarjenje. Iz gozda je jemal vsa debela drevesa, tanjša pa je negoval. Tako površine po sečnji nikoli niso ostale gole, kar je bil popolnoma drugačen pristop od dotlej uveljavljenega sistema, ko so velike površine ostale popolnoma brez dreves in kar lahko še danes vidimo ponekod v Avstriji ali Nemčiji.
Hufnagl je delal na način, ki ga nekoliko spremenjenega gozdarji uporabljamo še danes. Prav tako še danes obstajajo dileme, s katerimi se je ubadal že Hufnagl – recimo kdaj pomlajevati gozd – in za tiste čase našel dovolj dobre rešitve. Vsekakor pa se je tu uveljavljena praksa potem širila naprej po Dinaridih, tudi na Hrvaško in v Bosno.
So torej korenine tovrstnega razmišljanja nastale tu, na Kočevskem?
Da, v gozdovih na visokem krasu.
Vendar pa je v redkih primerih, ko je slišati o Hufnaglu, bolj poudarjena njegova vloga pri izločitvi delov območja kot pragozdov.
Leopold Hufnagl je leta 1892 za Kočevsko vojvodstvo izdelal prvi gozdnogospodarski načrt za Goteniško pogorje, v katerem je zapisana znamenita zaščitna pripomba: »Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršna raba prepovedana.« Zaradi te izredno daljnosežne odločitve se to leto šteje za začetek načrtnega naravovarstva v Sloveniji.
Vendar pa je zame in verjetno za mnoge moje kolege Hufnaglov največji prispevek prebiralni koncept gospodarjenja oziroma razmišljanje, ki je ohranilo te gozdove naravne in ki je že tedaj začrtalo večnamensko gospodarjenje. Izločanje pragozdnih ostankov in spominskih dreves je namreč posledica razmišljanja, ki ima vgrajen naravovarstveni moment, da gozd ni samo les oziroma divjad. Hufnagl se je že takrat ukvarjal z večfunkcionalnostjo gozda, poleg lesa – no, do sredine 19. stoletja je bil na Kočevskem pred gozdarstvom namreč pomembnejši lov – pa je poudaril druge ekološke funkcije gozda, občutljivost kraškega sveta, vlogo humusa, vrednost kraških jam, redkih izvirov vode, izjemna drevesa in živalski svet. Pa tudi socialne funkcije gozda, saj je sem vodil ekskurzije s fakultet. Auersperg je bil veleposestnik odprte glave, da je dopuščal tako razmišljanje...
Je to bilo za tedanji čas nekaj izjemnega? Ker so že takrat varovali divjad in tudi gozd?
Hufnagl je o gozdu razmišljal kot o celoti, o ekosistemu. Razlikovati pa moramo med varovanjem, ki je aktiven pristop, in zavarovanjem, ki je zakonski ukrep. On gozda ni zavaroval, ampak ga je varoval.
Kaj pa je njegov prispevek k zavarovanju živalskega sveta? Mar ni takrat še veljalo, da je ta neomejen in da človeku omogoča izkoriščanje brez omejitev?
Pravzaprav je to veljalo za vso naravo, ker je je bilo na začetku dovolj oziroma veliko. S poselitvijo in širjenjem prebivalstva pa se je vedno bolj krčila, obenem se je uveljavilo spoznanje, da je narava omejeni vir. Še danes govorimo o trajnostnem razvoju, čeprav sam zagovarjam tezo o trajnostnem obstoju, kajti o neomejenem razvoju oziroma povečevanju izkoriščanja omejenega prostora in njegovih dobrin ne moreš govoriti. Pri gospodarjenju z omejenimi viri lahko govoriš le o strpnem izkoriščanju oziroma pridobivanju dobrin v res potrebnem, omejenem obsegu. Smo pa na Kočevskem, kjer smo v gospodarskem smislu nerazviti, vendar imamo razmeroma veliko ohranjene narave, dolgoročno v prednosti. Neka pomanjkljivost je v neki fazi vedno prednost.
Anton Prelesnik, starosta kočevskega gozdarstva, ki je pred desetletji napisal knjižico o Leopoldu Hufnaglu, je pred kratkim dejal, da Hufnagla pred časom niti gozdarji niso omenjali. Zakaj o njem vemo tako malo?
Leopold Hufnagl je izredno pomemben mož. Je generacija Karla Auersperga, rodil se je leta 1857, Auersperg pa 1859. Poznala sta se že od prej, saj je Hufnagl, zato da je lahko študiral, delal v hiši kneza Auersperga kot vzgojitelj. Ko je leta 1881 končal študij gozdarstva in po dveh letih prakse v cesarsko-kraljevih gozdnih upravah ni dobil ustrezne službe, se je vrnil k Auerspergom kot gozdni in posestni upravitelj. Karel Auersperg je podedoval Auerspergovo posest leta 1890. Istega leta je Hufnagl napredoval v gozdnega mojstra gozdnih uradov Kočevje in Soteska. Našla sta se lastnik in strokovnjak, očitno s podobnimi idejami, tako da sta lahko izpeljala koncept ravnanja z naravo, na katerega smo ponosni danes.
Razlog, da je bil Hufnagl prezrt, pa je verjetno njegova nemška narodnost. Zanimivo je, da so Auerspergi, ki so svoje najboljše kadre vedno pripeljali s seboj, imeli zelo dobrega upravitelja že pred njim, Ernesta Fabra, ki je prišel na Kočevsko okoli leta 1857. Z njima, s Fabrom in potem s Hufnaglom, je začela gozdarska stroka delati v pravem pomenu besede. Po letu 1857 so bolj množično gradili gozdne ceste, parne žage in pripravljali teren za načrtno gospodarjenje z gozdom. Z načrtnim gospodarjenjem so sečnjo povečali kar za dvakrat. Obenem pa so se z letom 1893, ko je do Kočevja prišla železnica, kočevski gozdovi približali lesnemu trgu, kar je omogočilo intenzivno gospodarjenje z gozdom.
Gozd je dobil drugo funkcijo?
Seveda, saj pred tem lesa iz teh odročnih krajev niso mogli prodajati zaradi slabih prometnih povezav. Pred razmahom gozdarstva konec 19. stoletja se je v nekem obdobju splačalo pridobivati pepeliko, ki so jo pridobivali iz lesa in se je uporabljala v steklarstvu. Še malo bolj nazaj je bil glavni produkt iz teh gozdov kresilna goba. Na žagi Rog, ki je delovala med letoma 1895 in 1932 in je bila tedaj največji lesnopredelovalni obrat na Slovenskem, so v glavnem izdelovali deščice za zabojčke za južno sadje.
Mar to pomeni, da bi v teh gozdnatih krajih morali iskati neki drug, nov produkt, ki bi nadomestil les?
Gozdarstvo postaja vse bolj interdisciplinarno in mora usklajevati številne interese v gozdu. Vanj prihajajo vedno nove aktivnosti in subjekti, od obiskovalcev do turizma in drugih dejavnosti, ki jih včasih sploh ni bilo. Les bo vedno pomemben, toda vprašanje je, v kolikšnem deležu. Vse pomembnejša postaja voda, pa zrak, prostor za oddih, gozd kot ostanek prvobitne narave. Te funkcije pred dvajsetimi, tridesetimi leti ljudem še niso bile tako pomembne, kdor je o tem govoril, je veljal za malo čudnega, kot vsi posamezniki, ki z idejami prehitevajo čas. Danes pa je to vsaj za mlado generacijo samoumevno.
Kaj pa varovanje živali na Kočevskem? V 30. letih prejšnjega stoletja je bilo tod vsega 40 medvedov.
Auersperg je bil po nekaterih virih celo prvi v Evropi, ki se je lotil aktivnega varstva medveda. Leta 1889! Delal je krmišča, da je odvračal živali od naselij, izplačeval je odškodnine in, če je bilo treba, jih je streljal, tako da so ohranjali število živali, primerno takratnemu prostoru. To, ne pozabimo, delamo tudi danes: medved je uradno zavarovan, kljub temu je treba izvajati odstrel, saj je kapaciteta okolja omejena, medvedja populacija pa stabilna in v številčnem porastu. Zgodba s krmišči in EU je znana, tudi danes država izplačuje odškodnine, tako kot je pred 120 leti to delal Auersperg. Cikli se ponavljajo.
Poudariti je treba pomen lovcev v obeh današnjih loviščih s posebnim pomenom, Medved in Snežnik. Že v preteklosti so gozdarji in lovci znali videti naprej in so nekatere vrste varovali že nekaj let pred uradnim zavarovanjem v Sloveniji. Bili so korak pred uradno zakonodajo.
Nekaj podobnega pa velja tudi danes, mar ne? Zadnji primer je star nekaj let, ko ste kočevski gozdarji prvi načrtno popisali črna odlagališča odpadkov, potem pa so to prakso prevzeli tudi drugod.
Ta primerjalna prednost s preostalo Slovenijo je zgodovinsko pogojena, saj so na Kočevskem v glavnem državni gozdovi. Večinoma so bili to Auerspergovi, delno tudi kmečki gozdovi nekdanjih prebivalcev, kočevskih Nemcev. Drugje po Sloveniji, pri nas pa severno od Jasnice, imamo predvsem razdrobljeno kmečko posest. V obeh primerih je načrtovanje seveda podobno, toda izvajanje načrtovanega je bilo v gozdovih veleposestnikov in kasneje v družbenih oziroma državnih gozdovih – in upam, da danes tudi v občinskih – praviloma bistveno lažje.
Pa tudi napake so lahko večje.
Tudi. Toda gozdarska stroka nas uči biti konservativen, previden, vedno v dvomu, ker si ne moreš privoščiti drastičnih ukrepov, za katere ne veš, kako se bodo izšli. Posledice bi bile lahko hude in predvsem dolgoročne. Zato pravimo, da delamo z gozdom tako kot s črno skrinjico: nekaj poskusiš in počakaš, da vidiš posledice, šele potem greš naprej. V naši enoti Zavoda za gozdove Slovenije je zato običajno, da pri vseh zahtevnejših zadevah pet, šest gozdarjev sede skupaj, razmisli in najde konsenz.
Vsekakor pa gozda ne razumemo samo skozi pridobivanje lesne mase in drugih materialnih dobrin, ampak nam obzorje širijo pogledi drugih, ki v ta svet vstopajo. In teh je vedno več. Ko načrtuješ ukrepe, moraš najti pravo mero oziroma kompromis med proizvodnimi, socialnimi in ekološkimi funkcijami. Te slednje so najbolj temeljne in pomembne za obstoj gozda in človeka. In ekipa na območju kočevskega zavoda za gozdove, to je na območju od Turjaka do Kolpe, je zelo dobra in ima občutek za to.
Če se še enkrat vrneva na začetek: kam umestiti gozdni prostor Kočevskega?
Po svetu so gozdovi res zelo različni. Zato se naši po dimenzijah ne morejo primerjati npr. s sestoji sekvoj, ki sicer rastejo na majhnih površinah, v čisto drugačnih razmerah in so fantastičnih dimenzij. Če pa se omejim na srednjeevropski prostor in malo na zahod, se nimamo česa sramovati, lahko smo celo ponosni. Na Kočevskem smo naravo ohranili in – sicer naj to ocenjujejo drugi – naši gozdovi opravljajo vse funkcije, ne samo lesnoproizvodno. Samo želimo si lahko, da bi tako šlo naprej. Oziroma še več: zakaj ne bi Kočevska postala blagovna znamka slovenskega gozdarstva, nekakšna učna baza za slovenske in tuje fakultete gozdarstva, biologije, naravoslovja, pa tudi družboslovnih dejavnosti? Da bi to bil koncept do narave prijaznih dejavnosti z nekakšnim središčem, kjer bi ljudje imeli špartansko, vendar solidno oskrbo. Tako bi dosegli prepoznavnost prostora in dali priznanje gozdarstvu kot stroki.
V občini z več kot 80 odstotki gozda – kar velja za občino Kočevje, ki je tudi največja v Sloveniji – je upoštevanje koncepta trajnosti in sonaravnosti pri gospodarjenju s prostorom edina logična pot. Mi moramo vse to le izkoristiti. Ali pa tudi ne.
