Tiskane izdaje
»Gospodarska in družbena kriza močno prizadeva družboslovje in humanistiko in na mnogo področjih že onemogoča njun obstoj, nadaljnji razvoj disciplin ter interdisciplinarno in mednarodno povezovanje.« To je eden od sklepov posveta o nujnosti družboslovja in humanistike v sodobni družbi.
Na posvetu in okrogli mizi, ki sta prejšnjo sredo pod pokroviteljstvom nacionalne komisije za Unesco potekala v atriju ZRC SAZU, so družboslovci in humanisti različnih profilov nujnost ohranitve družboslovja in humanistike dokazovali predvsem z aktualnimi razmerami v naši državi, kjer se po njihovem mnenju večina oblastnikov pomena teh ved premalo zaveda in njihove strokovne ugotovitve in priporočila pri odločitvah premalo ali pa sploh ne upošteva. Še več: v času krize, tako ekonomske kot politične, se zdita prav družboslovje in humanistika vsakokratni oblasti najmanj potrebna in zato najlažje pogrešljiva. To naj bi kazala tudi lani sprejeta raziskovalna in inovacijska strategija, ki je po oceni direktorjev Pedagoškega inštituta, Urbanističnega inštituta, ZRC SAZU, Inštituta za narodnostna vprašanja, Inštituta za novejšo zgodovino in Mirovnega inštituta že v izhodišču izključila družboslovje in humanistiko – pri nas sta že doslej prejemala manj kot četrtino javnih raziskovalnih sredstev – ker ta svojih ugotovitev in rezultatov ne moreta neposredno prenašati v gospodarstvo.
Raziskovalcem s teh področij se je zato zdelo potrebno, da dokažejo, da so njihove vede prav tako potrebne kot naravoslovne in tehniške ter da njihovi raziskovalni izsledki niso nič manj znanstveni in uporabni. Že na vabilu na posvet so zapisali, da brez družboslovja in humanistike tudi gospodarstvo ne more učinkovito delovati. Toda sodeč po udeležbi na posvetu so to dokazovali predvsem samim sebi, saj se na vabilo denimo ni odzval noben vladni predstavnik (so ga pa videli, kot boste brali v nadaljevanju).
Prof. dr. Rudi Rizman z ljubljanske filozofske fakultete je opozoril na pomen družbenega in političnega zavedanja, da si brez družboslovja in humanistike ni mogoče predstavljati demokracije. Družboslovna in humanistična vednost zajema modrost, potrebno pri iskanju alternative in izhoda iz krize. V naraščajoči kompleksnosti in globalni prepletenosti, v kateri so se znašle današnje družbe, lahko, pravi Rizman, družboslovje in humanistika prispevata k ustvarjanju javnega dobra, ki je pogoj za ohranjanje ter nadaljnji razvoj demokratične družbe.
Slovenija je iz strpne postala represivna država
Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo na ljubljanski pravni fakulteti je nazorno prikazal, kako se Slovenija zaradi neupoštevanja izsledkov družboslovno-humanističnih ved, še zlasti kriminalističnih in pravnih znanosti, iz ene najbolj strpnih evropskih držav spreminja v eno najbolj represivnih. Poudaril je, da se je brez strokovnih podlag odločila za izredno zaostritev kaznovalne politike, katere neučinkovitost se najbolje kaže s prepolnimi zapori. Kot je dejal Petrovec, se je Slovenija z uvedbo dosmrtne zaporne kazni uvrstila v skupino držav z najbolj represivno kaznovalno politiko, kot neprimerno drastično kazen je omenil tudi uklonilni zapor.
Dr. Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo je argumentiral tezo, da je Slovenija v zadnjih sto letih že štirikrat izgubila priložnost, da postane socialna država. Prvič med svetovnima vojnama, ko se je v razpravah o socialni državi omenjala celo ideja samoupravljenja, drugič po drugi svetovni vojni, ko bi država lahko razvila avtonomno socialno politiko, namesto da jo je razdrobila v druge politike, podrejene partijski, tretjič pa ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko bi lahko prevzeli koncept evropske socialne politike. Četrto priložnost za socialno državo izgubljamo, pravi Dragoš, prav zdaj, ob iskanju izhoda iz krize, ker postavljamo zgrešene cilje pri premagovanju revščine.
Prof. dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja je dejal, da sta družboslovje in humanistika pomembna za oblikovanje kakovostnih razvojnih strategij in še zlasti za pripravo celovitih dolgoročnih strategij upravljanja različnosti v pluralnih družbah, kot je tudi naša. Meni, da lahko prispevata k družbenemu razvoju in zlasti k stabilnosti in občutku vključenosti in varnosti ljudi v nekem okolju. Zato se mu zdi pomembno, da se nenehno preverjajo merila ocenjevanja uspešnosti raziskovalcev ter tudi družboslovja in humanistike.
Nekdanji dekan ljubljanske filozofske fakultete prof. dr. Valentin Bucik je družboslovje in humanistiko označil za vest naravoslovja in tehnike ter razvoja. Izrazita zapostavljenost, zanemarjenost in podcenjevalen odnos do družboslovja in humanistike v zadnjem času – včasih so skriti za krinko izgovarjanja na krizo, v kateri je treba najprej poskrbeti za gospodarski in ekonomski napredek, druga področja pa bodo prišla na vrsto kasneje – je po njegovem evropski, ne zgolj slovenski problem. Poudaril je še, da so s predstavniki uglednih evropskih univerz oziroma njihovih humanističnih in družboslovnih fakultet glede tega enotnega mnenja, prav tako vse sodijo, da je takšen pogled zgrešen in poguben za človeško civilizacijo.
Bo ukinjanje »odvečne« filozofije prišlo tudi k nam?
Kot smo slišali na okrogli mizi, slovensko družboslovje in humanistika v marsičem delita usodo teh ved v sodobnem svetu. Tako tudi na uglednih tujih univerzah, ki se pretežno financirajo iz javnih sredstev, zapirajo oddelke za filozofijo, vzgojo in še nekatere druge družboslovne in humanistične vede. To se dogaja celo tam, kjer je za tovrstne študije dovolj zanimanja. Razlog je menda zgolj to, da te študije oblasti, ki dajejo denar, slabše točkujejo, od točk pa je odvisno financiranje univerz. Nižja ocena je posledica stališč, da so to, vsaj z zornega kota družbenih interesov, manj pomembni študiji. Zato se jim univerze, ki želijo dobiti čim več denarja, raje odrečejo.
Posveta na ZRC SAZU naj bi se udeležil tudi rektor ljubljanske univerze prof. dr. Stanislav Pejovnik, sicer doktor kemijskih znanosti, ki prav tako vodi nacionalno komisijo za Unesco. Rektor ni prišel – bil je nujno zadržan – je pa zato posebej za našo prilogo predstavil svoje stališče o pomenu družboslovnih in humanističnih ved: »Današnji svet pogosto definiramo kot globalno vas. Dejansko pa živimo v svetu, polnem tako velikih nasprotij, kot jih na našem planetu še ni bilo. Na enem koncu se bogati borijo z debelostjo, na drugem vsakih dvajset sekund zaradi lakote umre otrok. Na enem koncu proizvajajo novo in novo orožje, ga za velike denarje prodajajo na drugi konec, kjer se neusmiljeno pobijajo, medtem ko modri varnostni svet tedne in mesece razpravlja o tem, kaj bi morali narediti. Vsakemu polpismenemu človeku pa je jasno, da se brez orožja ne da pobijati. In še in še bi lahko našteval. Zakaj me mučijo takšna vprašanja? Domnevam, da je eden od vzrokov dejstvo, da so multinacionalke in centri finančnega kapitala pomembno prispevali k temu. Zakaj? V takšnih globalnih sistemih, ki večinoma poslujejo zunaj vseh znanih kontrolnih mehanizmov demokratičnega sveta (volitve, odgovornost družbeni skupnosti, ne le lastnikom …), je edino gibalo razvoja profit. To pa pomeni popolno konkurenco. Zaradi tega so zainteresirani le za financiranje projektov, ki dajo rezultat takoj. To seveda zahteva izjemno specializacijo in vodi v fragmentiranost ter nazadnje pripelje do neenakomernega razvoja znanosti in tehnike na eni strani ter humanističnih raziskav na drugi. Zadnje so strahovito podfinancirane, saj ne samo da večinoma ne dajejo profita takoj, ampak pogosto celo opozarjajo, da svet ne sme iti v smer, ki ustreza centrom finančnega kapitala. Končna posledica je pomanjkanje celovitega, holističnega pristopa k reševanju nenavadnosti, ki sem jih namenoma v rahlo pretirani obliki prikazal na začetku. Zato sem, čeprav trd naravoslovec, vedno bolj prepričan, da je edina možna pot tista, ki omogoča celovit in sočasen razvoj vseh znanosti. Zato moram tako delovati tudi kot rektor univerze (universita = celota).«
Omenimo za konec še to, da je dr. Borut Rončevič, soustanovitelj fakultete za uporabne družbene študije, sedanji direktor direktorata za visoko šolstvo in znanost na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport – za ti področji tam ni državnega sekretarja – na svojem blogu komentiral vabilo na omenjeni posvet.
Napisal je, da je dogodek najprej razumel kot »razmeroma nekreativno kruhoborsko manifestacijo«, nato pa si je vabilo vendar zaslužilo njegovo pozornost, namreč, da je trditve v njem izredno grobo skritiziral. »Tisti, ki je sposoben zagovarjati tak ocvirk,« piše Rončevič, »res ne zasluži posebnega spoštovanja.«
