Človeška ribica in skrb za okolje

Skoraj vse, kar danes vemo o človeški ribici, so odkrili v laboratorijih, daleč stran od njihovega naravnega okolja, ki je človeku le delno dostopno. Dolgotrajno opazovanje v kraškem podzemlju je še danes tako rekoč nemogoče. Tular bi, kot edini tovrstni laboratorij v Sloveniji, na prvi pogled le težko umestili v ustaljene kalupe znanstvenega raziskovanja. Toda pol stoletja delovanja govori o tem, da lahko tudi majhne ustanove s prostovoljnim delom opravljajo naloge, ki so v javnem interesu. Z njimi razkrivamo življenje človeške ribice, mnoge pa so pomembne za varstvo in ohranitev te ogrožene živalske vrste. Navsezadnje je že sama gojitev 50 let dolg eksperiment.

Tular je majhna podzemeljska jama, ki je nastala v pleistocenskih terasah reke Save v Kranju. Velik jamski vhod se je nekdaj odpiral ob stari cesti v mesto, blizu mostu čez Savo. Ni čudno torej, da se je pred jamo ustavil tudi Janez Vajkard Valvasor. Razočaran nad puščobo konglomeratne jame, vajen kapniškega okrasja notranjskega podzemlja, je na koncu pristavil: »Toda za bele čevlje je to slab sprehod, ker so tla notri mokra in blatna.«

Bolj kot skromni kapniki je zanimiva jamska favna. Med drugim je tu edina lokaliteta jamskega hroščka, po najditelju entomologu Jožefu Staudacherju imenovanega Anophthalmus miklitzi staudacheri . Vendar so med drugo svetovno vojno Tular skoraj povsem uničili, ko so ga spremenili v protiletalsko zaklonišče za bližnjo tovarno. Vhodni del so polkrožno obzidali v dvorano, kjer je danes laboratorij, druga polovica jame je ohranjena v naravnem stanju. Po vojni je bilo zaklonišče zapuščeno, zatrpano s smetmi.

Marko Aljančič in Tular

Marko Aljančič je že kot dijak z jamarskih ekskurzij prirodoslovnega krožka na kranjsko gimnazijo prinašal različne jamske živali in se zaman trudil, da bi jim tam dlje časa uspevale. Počasi se je oblikovala preprosta rešitev teh težav – najlažje bi jih bilo gojiti kar v jami! Idejo je razvil v diplomski nalogi Ureditev biospeleološkega laboratorija v jami Tular, Kranj in zanjo navdušil prof. Huberta Pehanija . Tako se je leta 1960 s podporo biološkega inštituta medicinske fakultete lotil urejanja laboratorija v zakloniščnem delu jame. Pri gradnji so pomagali kranjska občina, tovarna Iskra, Gorenjske elektrarne in prijatelji.

Pri nas je človeško ribico takrat raziskoval predvsem fiziolog prof. Albin Seliškar , ki je skupaj s prof. Romanom Kenkom leta 1928 uredil naš prvi jamski laboratorij, v Podpeški jami pri Dobrepolju, po vojni pa delo nadaljeval v speleobiološki postaji v Postojnski jami (leta 1931 jo je postavil Ivan A. Perko). Leta 1960 je Seliškar zaradi pomanjkanja podpore in posledično nemogočih razmer odstopil od upravljanja postojnskega laboratorija, ki je tako po skoraj treh desetletjih delovanja zamrl (leta 2002 ga je Postojnska jama na pobudo entomologa Slavka Polaka obnovila in obiskovalcem predstavila človeške ribice za živali bolj prijazno, po izkušnjah iz Tularja).

Po vojni je sloviti speleobiolog Albert Vandel zasnoval podzemeljski laboratorij v jami Moulis pod francoskimi Pireneji. Sodobno opremljen laboratorij je kmalu postal vodilni te vrste na svetu, postojnska človeška ribica pa njegov zaščitni znak – od leta 1958 se človeške ribice v Moulisu uspešno razmnožujejo. Akad. Jovan Hadži je o tem poročal v reviji Proteus in obžaloval, da nam to ni uspelo doma. Odgovornost je preprosto pripisal Seliškarju.

V tem, za preučevanje človeške ribice »razburkanem« času je začel nastajati jamski laboratorij Tular in si naložil tudi breme velikih pričakovanj. Za mojega očeta Marka Aljančiča so bila prizadevanja za uspešno gojitev in razmnoževanje zgodovinska dolžnost »protejeve domovine«, ne le temelj za nadaljnje raziskave. To mu je z veliko truda uspelo.

O gojitvi in preučevanju človeške ribice

Človeške ribice gojimo v popolni temi v velikih bazenih, kjer jim zagotavljamo podobne razmere kot v naravnemu okolju. Dotedanje izkušnje z gojitvijo so bile razmeroma skromne, večinoma jih je bilo treba še pridobiti. Obdržala se je šele druga kolonija leta 1963, od takrat jih je večina še vedno živih! Te živali so verjetno stare najmanj 70 let (glede na velikost so imele ob odlovu vsaj 20 let). Kako dolgo pravzaprav živijo človeške ribice, danes še ne vemo natančno; najbrž v ujetništvu dočakajo do sto let. Tako imamo v Tularju izjemno priložnost, da lahko posamezne osebke spremljamo več desetletij. Po tem se laboratorij razlikuje od skoraj vseh drugih.

Človeške ribice raziskujemo le z opazovanjem, ne da bi jih pri tem vznemirjali ali poškodovali, njihovo vedenje spremljamo z infrardečo videokamero. Dobra fiziološka kondicija človeških ribic in ugodne razmere v Tularju pa se najlepše kažejo v njihovem uspešnem razmnoževanju, ki mu, razen v tem laboratoriju, v Sloveniji še nismo bili priča. Opazovanje v naravi je temelj za delo v laboratoriju. Tako je Marko Aljančič ugotavljal nekatere okoljske parametre podzemeljskih voda, največjo pozornost pa je usmeril v zbiranje podatkov o razširjenosti človeške ribice. Nekatere lokalitete je odkril na novo, veliko podatkov je zbral med domačini, številne pa so bile pozabljene v stari literaturi. Pri delu mu je prizadevno pomagala biologinja Marija Pehani Aljančič, in laboratorij je postal skrb vse družine.

Nedavne raziskave

Poleg težavnega raziskovanja razmnoževanja, ki ga zaradi dolgih reprodukcijskih pavz izvajamo že 12 let, poskušamo poiskati odgovore tudi na nekatera druga zanimiva vprašanja iz življenja človeških ribic.

Da jih visoke vode občasno vržejo na površje, so vedeli že prvi raziskovalci. Manj je znano, kakšna je usoda teh, za podzemlje v glavnem izgubljenih živali. Od leta 2008 smo preučili že 12 primerov. Raziskave so nehote pripeljale tudi do naravovarstvene dejavnosti v najbolj praktičnem pomenu, ki pa v strokovni javnosti še ni bila dovolj obravnavana – reševanja človeških ribic. Čeprav gre za vmešavanje v naravni pojav, pa strogo zavarovanih živali ne moremo pustiti poginiti! Za nekatere je obvestilo prišlo prepozno, šest pa smo jih srečno vrnili v bližnjo jamo. Pri tem moramo paziti, da z reševanjem ne bi mešali različnih populacij ali celo prenašali bolezni. Ker so zavarovana vrsta, jih brez dovoljenja agencije za okolje ne smemo prenašati na druge lokacije ali zadrževati dlje kot 24 ur. Na tem mestu prosimo bralce, da nam pomagajo pri zbiranju teh pomembnih podatkov.

Nekatere nedavne raziskave smo opravili v sodelovanju z drugimi; tako smo z Mitjo Prelovškom preiskovali proteusovo sposobnost zaznavanja prihajajočih poplav, z Juretom Jugovicem pa ugotavljali, kako lovijo svoj plen. Laboratorij goji različne oblike mednarodnega sodelovanja, skrbi pa tudi za ozaveščanje javnosti ter promocijo človeške ribice, s poudarkom na varstvu narave. Za mentorstvo pri nadaljevanju našega dela se na tem mestu iskreno zahvaljujemo prof. Kazimirju Tarmanu, Marjani in Stanetu Peterlinu ter prof. Borisu Bulogu, za podporo in pomoč pa Matjažu Kuntnerju in Janezu Mulcu.

Največja pozornost je usmerjena k črni človeški ribici (Proteus anguinus parkelj Sket & Arntzen 1994), ki jo gojimo od leta 2002. Živi le v Beli krajini, na manj kot 30 kvadratnih kilometrov velikem območju. Ta številčno in prostorsko izjemno redka populacija je največji biser naše jamske biotske pestrosti. Za vedno jo lahko izbriše že lokalno onesnaženje (in z njo uniči pitno vodo za vso Belo krajino); podatki prof. Borisa Buloga in Andreja Hudoklina kažejo, da je stanje že alarmantno! V Tularju z Magdaleno Năpăruş razvijamo metodo za iskanje ekološko najranljivejših območij v tem habitatu, največ pa lahko prispevajo ljudje, ki tam živijo. Upajmo, da bomo črne človeške ribice ohranili in da zadnje karte, ponovne naselitve s kolonijo iz Tularja, ne bo treba nikoli uporabiti. Jamskemu biologu Marku Aljančiču (1933–2007) je z veliko truda uspelo, da se človeške ribice razmnožujejo tudi v slovenskem laboratoriju.