Čudežne elektronske tablice

Bobbie Johnson, dopisnik londonskega Guardiana iz silicijeve doline in nekdanji urednik njihove tehnološke priloge, je na svojem blogu pred slabima dvema tednoma objavil novico, da bo spomladi ostal brez službe. Nekaj dni pozneje so vodilni predstavniki ameriškega časopisa New York Times napovedali, da bodo začeli v začetku prihodnjega leta zaračunavati dostop do spletne izdaje časopisa, ki je bila doslej brezplačna.

V sredo pa je predsednik ameriškega računalniškega podjetja Apple Steve Jobs predstavil tablični računalnik Ipad, na katerem bo mogoče brati elektronske časopise in knjige, igrati računalniške igre ter se naročiti na ekskluzivne televizijske programe.

Brezposelnega novinarskega specialista, plačljiv spletni časopis in medijsko vznemirjenje zaradi nove elektronske tablice povezujejo nekatere velike spremembe, na katere je tradicionalne medijske panoge - predvsem časopisno industrijo - v zadnjih dveh letih opomnila globalna gospodarska kriza. Krčenje oglaševalskega kolača je pokazalo, da so postali mediji v zadnjih dvajsetih letih skoraj v celoti odvisni od oglaševalskih prihodkov in oglaševalcev, pri čemer so zanemarili nekatere stare vire financiranja (naročnine, neposredno prodajo ...), precenili rast spletnega oglaševanja in spregledali, da so jim velik delež spletnega oglaševalskega denarja prevzela internetna podjetja (Google in Yahoo). Nekateri stari ameriški časopisi so zato že po enem letu oglaševalske recesije propadli (Rocky Mountain News) ali opustili svoje tiskane izdaje (Christian Science Monitor), kriza pa je udarila tudi televizije in tiste časopisne založnike, ki so se v obdobju gospodarske rasti dobro pripravili na internetno medijsko okolje.

Guardian je v zadnjih petih letih postal časopis z največjim spletnim dosegom v Veliki Britaniji, ki vsak mesec pritegne približno 33 milijonov bralcev z vsega sveta, vendar je zaradi padanja tiskane naklade in nizke cene spletnih oglasov lani ustvaril tudi do 120.000 evrov izgube na dan. Njegovo vodstvo je moralo zato ukiniti nekatere časopisne priloge, zaračunati program za branje časopisa na prenosnih napravah ter pripraviti program za zmanjševanje stroškov, zaradi katerega bo do konca leta ostala brez službe skoraj četrtina njegovih novinarjev in urednikov. S podobnimi težavami se ubadajo tudi na New York Timesu, kjer so izračunali, da lahko z 18 milijoni spletnih obiskovalcev na mesec v najboljšem primeru zaslužijo do sto milijonov dolarjev na leto, kar je bistveno premalo za pokrivanje stroškov tiska in distribucije ter plačevanje 1100 novinarjev, ki ustvarjajo časopis. Zato so sklenili, da bodo začeli od začetka prihodnjega leta omejevati brezplačen dostop do svoje spletne izdaje, čeprav se zavedajo, da bo zaračunavanje vsebin precej zmanjšalo njihov doseg.

Podobne korake so napovedali tudi nekateri drugi vplivni časopisni založniki, predvsem medijski mogotec Rupert Murdoch, ki že nekaj časa opozarja, da je bilo brezplačno ponujanje časopisnih vsebin na spletu velika napaka, zato jih je treba čim prej zapreti za »plačljive zidove« in poskrbeti, da internetna podjetja ne bodo več »služila na njihov račun«. Pri zapiranju in zaračunavanju medijskih vsebin pa naj bi jim pomagali prav izdelki, kakršnega je v sredo po dolgih mesecih medijskih ugibanj predstavil Steve Jobs.

Elektronski rešitelji časopisov?

Ko je New York Times javno napovedal prihodnje zaračunavanje časopisnih vsebin na spletu, je le malokdo vedel, da je posebna skupina njihovih razvijalcev skupaj z Applom prav tedaj (skrivaj) pripravljala in preizkušala bralnik elektronskega časopisa, s katerim bo ob predstavitvi opremljen Applov tablični računalnik.

Podjetji sta imeli za sodelovanje zelo dobre razloge. Na Applu so vedeli, da bodo njihov novi izdelek prodajale predvsem vsebine in storitve, ki jim jih bo uspelo ponuditi kupcem, zato si je poskušal Jobs še pred sredino predstavitvijo Ipada zagotoviti čim več ekskluzivnih pogodb s časopisnimi in knjižnimi založniki, izdajatelji revij, igračarsko industrijo in filmskimi studii. Na New York Timesu pa so upali, da jim bodo prav elektronski bralniki pomagali premagati prekletstvo brezplačnosti na internetu, s katerim so se neuspešno spopadli že pred leti, ko so poskušali uvesti spletno naročnino za časopisni arhiv, poglobljene novinarske zgodbe in prispevke njihovih najbolj znanih kolumnistov (Maureen Dowd, Paula Krugmana ...). New York Timesovi in številni drugi časopisni založniki namreč verjamejo, da so uporabniki vajeni plačevati mobilne storitve na mobilnih napravah, saj jih (še) ne dojemajo kot »brezplačnih« - kar kažejo izkušnje operaterjev mobilne telefonije. Zato pričakujejo, da bi bilo časopisne vsebine bistveno laže zaračunavati na mobilnih napravah kot na svetovnem spletu. Poleg tega pa vsaj potihem računajo, da lahko Apple tudi na področju časopisne distribucije ponovi uspeh spletne trgovine Itunes, prek katere so kljub brezplačnemu izmenjevanju datotek po internetu prodali že več kot dve milijardi glasbenih in videoposnetkov.

Recept za Applov uspeh se zdi danes preprost kot Kolumbovo jajce. Ko so glasbene založbe sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja obupovale zaradi brezplačnega izmenjavanja glasbenih datotek na spletu in drastičnega padca prodaje plošč, je Steve Jobs - sicer predsednik uprave podjetja, ki je bilo tedaj znano predvsem po lepo oblikovanih in dragih računalnikih - pravilno napovedal, da bodo uporabniki njegovih trendovskih glasbenih predvajalnikov Ipodov pripravljeni kupovati glasbo, če bodo lahko z nekaj kliki prišli do poljubne izbrane pesmi. Ker je Apple nadzoroval celotno prodajno in tehnološko verigo - glasbeno trgovino, programsko opremo, računalnike in glasbene predvajalnike -, je lahko založbam zagotovil dovolj močno zaščito avtorskih pravic in jim obljubil, da bodo s prodajo izdelkov v njegovi glasbeni trgovini omilile vsaj del izgub zaradi internetnega piratstva. Zaradi velikih prodajnih uspehov Applove glasbene trgovine so Itunes kmalu podprle vse večje glasbene založbe, saj si niso več mogle privoščiti izgube dragocenega prodajnega kanala. Apple je zaradi bogate glasbene ponudbe pridobival vse večjo prednost pred drugimi ponudniki glasbenih predvajalnikov in konkurenčnimi glasbenimi trgovinami, s povečevanjem števila uporabnikov pa si je krepil tudi pogajalsko izhodišče z založbami, kar mu je prineslo več vpliva na oblikovanje cen in delitev dobička od prodaje glasbe.

Ko je Itunes uporabljalo že več kot 120 milijonov uporabnikov, Jobsa niso mogli več zavrniti niti lastniki Hollywoodskih filmskih studiev, ki so - podobno kot pred njimi glasbene založbe - vse bolj tarnali nad izgubami zaradi brezplačne spletne izmenjave filmov. Zadrega filmskih studiev je Applu znova omogočila pridobitev pomembnega tržnega deleža na področju distribucije videovsebin in spodbujanje prodaje novih generacij Ipodov, ki so podpirali tudi predvajanje videa (predvsem Ipod Touch). Predstavitev telefona Iphone pa je pred dobrima dvema letoma nakazala, da Apple svoje trgovine ne bo omejeval le na glasbo in video, ampak jo bo prej ali slej ponudil tudi novičarskim medijem in televiziji - ko se bodo zaradi interneta znašli v podobnih težavah kot pred njimi glasbena in filmska industrija.

Več v Sobotni prilogi