Tiskane izdaje
Zavijanje volkov je gotovo eden najbolj tipičnih zvokov, kar jih je slišati v naravi, toda biologi si še vedno niso povsem na jasnem, čemu natančno služi. Pravzaprav zanesljivo ne vedo niti tega, ali volkovi zavijajo hoteno ali je nemara na delu kateri izmed refleksov, ki jih lahko povzroči tudi stresna situacija. Konec avgusta pa je delovna skupina avstrijskih in ameriških znanstvenikov sporočila, da so rešili dobršen del te uganke.
Že pred približno pol stoletja so biologi predstavili domnevo, da volkovi zavijajo zato, da bi znova navezali stik s člani svojega tropa, kadar se ta razkropi, denimo med lovom. Toda strokovnjaki etologi, ki so volkove proučevali v ujetništvu, so opazili tudi podrobnost, da zavijanje ni vselej enako, ampak je odvisno tako od velikosti krdela kot od tega, ali je v njem navzoč dominantni volk ali ne. Tudi po tem je mogoče sklepati, da zavijanje volkov ni nujno avtomatični odziv.
Kognitivna etologinja Friederike Range z dunajske univerze za veterino se je znašla v imenitni situaciji, da razvozla to uganko. Že od leta 2008 s sodelavci skrbi za devet severnoameriških gozdnih volkov v Volčjem znanstvenem centru v Ernstbrunnu, katerega soupraviteljica je.
»Ko so bili stari šest tednov, smo jih začeli voditi na sprehod,« je povedala. »A kakor hitro smo katerega izločili iz skupine, so preostali volkovi začeli zavijati. Seveda smo na to takoj postali pozorni in sklenili smo ugotoviti, zakaj živali zavijajo.«
Volkovom v oskrbi dr. Range in njenih sodelavcev seveda ni več treba loviti za hrano, a se tudi oni v različnih situacijah različno oglašajo. »In tem njihovim zvočnim različicam smo sklenili priti do dna.«
Volkove v centru so razdelili v dve skupini, nato pa v obeh najprej natančno ugotovili tako hierarhični položaj vsake živali v skupini kot tudi njihove medsebojne odnose. Volkovi v ujetništvu sicer v nasprotju s tistimi v divjini ne ustvarjajo »družine«, vsekakor pa se tudi v takšni skupini vselej vzpostavi jasna hierarhija. »Vsaka žival ima povsem očitno najljubšega partnerja (ali več njih), s katerim se igrata, ljubkujeta in spita drug ob drugem,« pripoveduje dr. Range.
Sprehodi
Nato so raziskovalci začeli volkove posamično, enega po enega, več tednov voditi na 45-minutne sprehode. Živali so izbirali povsem naključno, brez jasnega razporeda ali »urnika«, tako da volkovi v tropu niso mogli vedeti, kateri od njih je na vrsti za sprehod. (Izvajalci študije so poskrbeli še za kontrolno situacijo: trikrat so žival, izbrano za sprehod, namesto tega za 45 minut zaprli v bližnjo ogrado. Člani tropa zaprtega volka niso mogli videti, toda ker je bila ograda blizu in na znanem kraju, volkovi v vseh treh takšnih primerih niso čutili potrebe po zvočnem komuniciranju z zaprto živaljo.)
Kadar pa so izvajalci študije katerega izmed volkov res odvedli na tričetrturni sprehod, so preostali volkovi v kar 26 od 27 primerov začeli glasno zavijati, in to v prvih dvajsetih minutah po odhodu izbrane živali. Volk na sprehodu se na to zavijanje praviloma ni odzval z lastnim oglašanjem. Raziskovalci so skrbno beležili, katera žival je začela zavijati in kdaj.
Na splošno je bilo zavijanje najmnožičnejše in najglasnejše, kadar so na sprehod odvedli vodilno žival v tropu, medtem ko so posamezni volkovi najglasneje in najdlje zavijali takrat, ko je bil na sprehod odveden njihov najboljši »prijatelj«. To je po besedah avtorjev študije še en dokaz, da volkovi nikakor ne začno zavijati zgolj zato, ker se je pač oglasil nekdo v tropu, drugi pa ga le slepo posnemajo. »Medsebojni odnosi so za volkove očitno zelo pomembni; o tem vsekakor priča tudi njihovo zavijanje,« pravi doktorica Range.
Stres
Da ne bi zanemarili drugih možnih sprožilcev znamenitega zavijajočega oglašanja, so znanstveniki vsem volkovom v tropu 20 minut po začetku vsakega sprehoda katerekoli živali izmerili raven stresnega hormona kortizola. »Strenirali smo jih, da so si pustili z vatirano paličico odvzeti vzorec sline,« pojasnjuje glavna avtorica študije. »Domnevali smo namreč, da je stresna situacija tako ali drugače povezana z zavijanjem. A smo ugotovili, da to vselej ne drži.«
Raven kortizola v slini volkov je bila sicer res najvišja, kadar so na sprehod odvedli vodilno žival v skupini, ne pa tudi takrat, kadar so odvedli najljubšega »družabnika« enega ali več volkov. Čeprav so tudi v tem primeru volkovi dokaj množično zavijali, povsem očitno niso bili pod stresom. To pa je po besedah dr. Range še en prepričljiv dokaz, da volčje zavijanje nikakor ni nekakšen avtomatičen odziv, denimo tako kot pri Pavlovem psu, ki je pocedil slino vsakič, ko je tik pred obedom zaslišal gospodarjev zvonec.
Nasprotno, čeprav je volčje zavijanje lahko tudi preprost psihološki odziv na stresno situacijo, je včasih precej bolj hoteno in spodbujeno z družabnimi dejavniki, so zapisali avtorji tokratne avstrijsko-ameriške študije, pred dnevi objavljene v reviji Current Biology. »Skratka, zavijanje je tudi strateški, ne le čustveni odziv,« sklepa dr. Range. »Volkovi poskušajo vzpostaviti stik s posamezno živaljo, ki je zanje pomembna, in znova popolniti svoj trop. To pa seveda pomeni, da imajo zagotovo vsaj delen nadzor nad tem, kdaj in kako dolgo zavijajo.«
Odzivi
»Študija prinaša prvi eksperimentalni dokaz, da je poglavitni vzrok za zavijanje volkov predvsem ta, da se živali po dolgem lovu spet zberejo,« je prepričan biolog Dave Mech, strokovnjak za volkove na univerzi v Minnesoti. Sam je to domnevo predstavil že leta 1966, potem ko je proučeval skupino 15 divjih volkov med lovom. Po končanem lovu so bile živali zelo razkropljene, »ko pa so začele zavijati, so se hitro spet zbrale v trop«.
Malo bolj zadržana sta biolog John Theberge, profesor in raziskovalec na kanadski univerzi Waterloo, in njegova žena Mary Theberge, ki že vse življenje proučuje divje volkove. »Primerjati živali v ujetništvu s tistimi, ki živijo v divjini, je zelo nevarno,« sta zapisala. »Zavijanje volkov v divjini ima namreč lahko povsem drug namen, saj tam svoj trop lahko najdejo tudi po vonju njegovih članov, ne da bi jih morali glasno ‘klicati’.«
Poleg tega kanadska strokovnjaka poudarjata, da so pri zavijanju volkov poleg kortizola morda udeleženi še drugi hormoni. Pomembno vlogo, denimo, lahko igra raven splošnega vznemirjenja: »Navsezadnje je že dolgo znano, da volkovi v divjini včasih začno zavijati, ko se prebudijo po dolgem počitku. Takrat očitno nimajo pravega razloga za stres, a so kljub temu vidno vznemirjeni in zato pač zavijajo.«
Vse torej kaže, da znamenito zateglo volčje oglašanje še ni dokončno pojasnjeno.
