Določili čas in kraj udomačitve konj

Z najmodernejšimi metodami genske tehnologije je nemškim znanstvenikom uspelo določiti čas in kraj udomačitve konja, ki je bil dolga tisočletja najpomembnejši človekov partner in katerega udomačitev je pomembno vplivala na potek človeške zgodovine.

Udomačitev živali velja za pomemben sestavni del tako imenovane neolitske revolucije, ki je skupaj s začetki poljedelstva in stalne naselitve privedla do nastanka prvih naselbin in mest ter s tem do začetka civilizacije oziroma človeške zgodovine sploh. Pes je bil prva žival, ki si jo je pokoril Homo sapiens. Še danes velja za najzvestejšega človekovega prijatelja. Toda udomačitev psa se po daljnosežnostih svojih posledic niti zdaleč ne more primerjati z udomačitvijo konja, ki je kot tovorna, vprežna in jahalna žival tisočletja dolgo predstavljal najpomembnejšega človekovega partnerja, namesto katerega je opravil tudi večino dela.

Zdaj je znanstvenikom Leibnizovega inštituta iz Berlina s pomočjo najmodernejših metod genske analize uspelo določiti čas in kraj udomačitve divjih konj. Divjega konja so pred vsaj 5.000 leti udomačili v Ponto-Kaspijski stepi, ki se je raztezala na območju današnje Rusije, Kazahstana, Ukrajine in Romunije.

V preteklosti le dve barvi konj

Odločilni preboj je znanstvenikom uspel pri analizi genov za barvo konj. Predmet analize so bili zelo stari in mestoma precej slabo ohranjeni vzorci DNA, ki so jih znanstveniki uspeli pridobiti iz več tisočletij starih ostankov kosti konj. Na podlagi variabilnosti genov za barvo konjskega krzna so dokazali, da je velik del sedanjih zelo raznolikih barv konj obstajal že pred petimi tisočletji in da so ti že posledica vpliva, ki jih je na konje imela človekova vzreja. Nasprotno so z ostanki kosti iz zadnje ledene dobe, katerih starost ocenjujejo na 12.000 let, dokazali, da sta tedaj obstajali le dve barvi konj: rjava in črna. Šele poseg človeka je tako privedel do skokovitega porasta barv konjskega krzna.

Od vseh živali, ki jih je postopoma udomačeval človek, pa najsi gre za govedo, svinje ali različne vrste perutnine, je bil povratni vpliv udomačitve konja na človeka največji. Konj je tisočletja dolgo tako rekoč odločilno sooblikoval človeško zgodovino. »Indogermanski jeziki so se lahko tako zelo razširili, kot so se, praktično samo na hrbtih konj,« ugotavlja Arne Ludwig z berlinskega Leibnizovega inštituta.
Uporaba konj, ki so ga udomačili kmetovalci, je kmalu dajala ton trgovini, še zlasti daljnosežne pa so bile njene posledice na spremembe vojaške strategije. »Kot tovorna, vprežna in jahalna žival,« nadaljuje Arne Ludwig, »je konj odločilno prispeval k temu, da so bila ustanovljena in ponovno uničena cela kraljestva.«

Trume vojščakov pod poveljstvom Aleksandra Velikega ali Džingiskana ne bi nikoli mogle tako razširiti imperijev svojih vladarjev, če svojih osvajalnih pohodov ne bi mogle opraviti na hrbtih konj. Konj je odigral tudi pomembno vlogo pri krvavi kolonizaciji Novega sveta, saj ni predstavljal samo učinkovito borbeno žival, katere odlika je bila, da jo je bilo s sprotnimi ukazi mogoče učinkovito voditi v boju s pešaki, ampak je zaradi svoje superiorne velikosti predstavljal strah in trepet v očeh domorodcev, katerih groza je bila toliko večja, ker konja kot živali sploh niso poznali.

V celem je šele iznajdba parnega stroja udomačenemu konju odvzela tisti posebni status, ki ga je kot delovna in jahalna žival tisočletja imel za človeka. Danes je njegova vloga precej bolj prozaična in z redkimi izjemami omejena samo še na zabavo oziroma prostočasne dejavnosti in šport.