Tiskane izdaje
»Želim si, da bi se samo za trenutek vsi ustavili, globoko vdihnili in pozabili na vse milijone izumetničenih podob, ki smo jih videli. Da bi se vrnili k temu, kar je resnično in pomembno!« je zapisal Raoul Slater.
Ob jutrih, ki sem jih že pred svitom pričakala ob kakšnem divjem potoku ali kje globoko v (pra)gozdu, ob poslušanju najlepše simfonije, ki je nastajala sproti v živo, se je v mojih prsih nekaj globoko zganilo. Oživel je dotik divjega, zbudil se je tisti praspomin iz davnin, v duši prebudil spoznanje, katerega globina ne mine. In simfonija, ki je nastajala z žvrgolenjem ptic, vsakič v nekoliko drugačni zasedbi, vedno enkratna in neponovljiva, me je spremljala še ves dan. Ne toliko z melodijo, pač pa z mirom, s katerim je polnila moje srce.
Niti ne vem, kdaj se je začelo to iskreno občudovanje prakrajine, divjega, nedotaknjenega … Morda prav ob takih jutrih, ko mi je hotelo srce kar počiti od doživetega, od vsega, kar se je prebudilo, zganilo v meni … Ali ob kakšnih prizorih, ko me je milost doživetega opomnila na minljivost lastne biti, pustila neizbrisljiv pečat v zavedanju svoje (človeške) majhnosti, nebogljenosti v kozmosu, večnosti divjega, ki kot velikan duhovne pokrajine pračloveka še vedno tli v nas.
Naravna dediščina je mnogo starejša od dediščine človeške civilizacije, kulture. Je naš izvor, naše korenine, naša baza, čeprav redkokdaj pomislimo, da je tako … S sebične človeške perspektive pa se vse odvija v luči tega, kar potrebujemo. Potrebujemo zavetje, hrano, obleko, zdravila. Vedno se vse odvija okoli tega, kaj pijemo, kako kuhamo, kako si zgradimo domove in kako jih ogrevamo …
Izguba nenadomestljivega
Naša dejanja in nedelovanja, naše misli in naše odločitve imajo posledice – dobre ali slabe. Že res, da nekatere potrebujejo potrditev v parlamentih, a mnogo več je takih, ki jih sprejemamo vsak dan znova, kaj izbiramo, kaj kupujemo, kaj delamo in česar ne. Še je možnost, da kaj ohranimo … Dokler ni za vedno nenadomestljivo izgubljeno.
Že lepota sama je dovolj velik razlog, da se divjina ohrani. Ta nedotaknjena, neokrnjena divja prostranstva, gozdovi, reke in jezera, imajo za nas mnogo večji pomen, kot se ga morda zavedamo. Vrednost tega redko doumemo, dokler ga ne izgubimo, kot je to vedno v življenju. Šele tedaj boleče občutimo izgubo.
Da, res je, sodobnemu človeku je ob stiku z divjino prva misel kaos, nered. Strah, samota, osamljenost. Izgubljenost. Redko občudovanje in čaščenje. A cikličnost, spremembe in nepredvidljivost so glavni akterji pragozdov, prav tako prapotokov. Oboji so v prakrajini življenjsko povezani v harmonično celoto. Kot v pragozdu vsako drevo nosi svojo vlogo, tudi v snegolomu podrto, odmrlo, padlo, in kot tako daje življenjski prostor mnogo drugim vrstam. Ali z drugimi besedami: odmirajoča, mrtva in razpadajoča drevesa so bistven del pragozdne biosubstance. Pogosto celo pravijo, da je mrtvo drevo bolj živo kot živo drevo. Podobna dinamika velja tudi za prapotok. Vsak del prapotoka je drugačen, je enkraten in neponovljiv, živi v najtesnejšem sožitju s (pra)gozdom in je močno odvisen od obrežnih in pobočnih ekosistemov kot tudi njihovih delov. Tudi tukaj so posegi človeka nezaželeni, podrta drevesa ob potoku pa kreirajo nove smeri življenja ob in v njem. Omogočajo naselitev in sobivanje tistih vrst, ki sicer te priložnosti morda ne bi imele.
Kot je pragozd vzročno-posledični samodejni proces, je tudi prapotok. Če bi lahko za pragozd dejali, da se v njem oblikuje izjemna individualnost posamezne vrste, ki se združuje v majhnih skupinah, aglomeracijah, lahko tudi ob prapotoku opazimo podobne združbe. Hkrati pa ob tem spoznavamo, kako v prakrajinah narava vedno optimira, nikoli maksimira, da je v njej pot življenja pot nenehnih majhnih korakov in sožitja.
Zakaj ohranjati in varovati?
A vendarle, čemu sploh imeti nedotaknjene predele, zakaj sploh ohranjati in varovati divje reke, prapotoke, pragozdove? Čemu ves ta navidezno »nepomembni in nekoristni« del sveta? Čemu ohranjati divjino in njeno biodiverziteto?
Ne le da imamo skozi procese, ki tečejo v takih prakrajinah, možnost vpogleda v samoprocese narave in spoznavanja modrosti narave … Red in čas tukaj tečeta povsem drugače, v duhu Isaaca Asimova, ki pravi, da je edina stalnica v življenju sprememba. Doživeti prakrajino, torej pragozd in prapotok, pomeni ustaviti svoj čas, izstopiti iz cikla divjega kolesa sodobne potrošniške družbe, ki se neusmiljeno vrti okoli svoje osi. Pomeni dovoliti si doživeti prehode kroženja snovi in energije, čiščenja, cikličnosti dneva in noči, svetlobe in teme, rojstva in smrti.
Vsakič ko izgubimo del tako dragocenega habitata in biodiverzitete, izgubimo možnost doživetja veselja ob srečanju z divjimi prostoživečimi bitji, pa naj bo to veverica ali v noči ujeto tuljenje volkov. Vsako tako globoko doživetje nas nagovori. In po njem nismo nikoli več isti. Z izgubljanjem prakrajin, divjine izgubljamo tudi možnost spoznavanja sebe v najpristnejših globinah čustvovanja in mišljenja. Izgubljamo del svoje naravne in kulturne identitete, del svojega doma, del svoje prihodnosti. Z izginjanjem divjega, lepega, svetega, izgubljamo tudi na duhovni ravni, izgubljamo inspiracijo. Izgubljamo sebe. Je vendarle komu sploh mar za to?
Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije
