Ameriški raketni rušilec razreda Arleigh Burke se po 22 letih še ne namerava posloviti

Rušilci slovijo po trdoživosti. In ameriški rušilci razreda Arleigh Burke so še posebej trpežni. USS Ross, poveljniška ladja Natovih pomorskih sil, je med nočno plovbo po nemirnem morju naletela na silovit val, ki je trčil v njen bok, stresel 155-metrsko ladjo, zmetal posadko iz postelj in poškodoval ohišje sonarja. Sirene so tulile, mornarji so hiteli krpat luknjo. A kljub počenemu trupu je rušilec plul naprej, kakor da mu ni nič, je ameriški tiskovni agenciji AP zaupal upokojeni mornar Jonathan Staeblein iz Marylanda. V treh letih, ki jih je kot tehnik za elektronsko bojevanje preživel na krovu Rossa, ladja ni bila niti enkrat na popravilu.

Rušilci, imenovani po admiralu Arleighu Burku, ki si je med drugo svetovno vojno prislužil ugled najboljšega poveljnika rušilca, so se v svoji karieri izkazali za zanesljive bojne stroje ameriške vojne mornarice. Morda najbolj znani med njimi, USS Cole, je preživel tudi teroristični napad leta 2000 - bomba je v njegovem boku naredila skoraj dvometrsko luknjo in ubila sedemnajst članov posadke; a rušilec kljub temu ni potonil. Še več, naslednje leto je spet plul. V zadnjih dvaindvajsetih letih, odkar so v ladjedelnici Bath Iron Works v ameriški zvezni državi Maine splavili prvo ladjo tega tipa, je dosegel svojevrsten rekord: po trajanju izdelave je prehitel vse druge bojne ladje, križarke, rušilce in fregate, poleg tega je trenutno edini tip rušilca, ki ga uporablja ameriška vojna mornarica. Dlje so izdelovali samo letalonosilke razreda Nimitz, po pisanju AP pravi Norman Polmar, mornariški zgodovinar, pisatelj in analitik. Obrambnemu ministru Robertu Gatesu pa gre hvala, da bodo te rušilce sestavljali vsaj še nekaj let. Ameriški obrambni proračun predvideva gradnjo najmanj treh, menda pa to še ni vse.

»To je hitra in 'gibčna' ladja, zato jo je pravi užitek upravljati,« pravi kapitan korvete Robert J. Brooks, prvi častnik na rušilcu Wayne E. Meyer, ki so ga splavili oktobra lani. Upokojeni kontraadmiral Michael K. Mahon je prepričan, da rušilcu razreda Arleigh Burke še zdaleč niso šteti dnevi. »Ves svet nam ga zavida. Vsak poveljnik katere koli mornarice bi si želel poveljevati na njem.«

Načrti zanj so nastali med hladno vojno, ko je v ladjedelnici Bath Iron Works vrvelo delavcev, ki so si prizadevali doseči visok cilj, kakršnega si je zamislil tedanji predsednik Ronald Reagan: mornarico s 600 ladjami. Ko so 4. julija 1991 splavili prvi rušilec razreda Arleigh Burke, je ob reki Kennebec delalo 12.000 ljudi. Nekateri so vso svojo delovno dobo izdelovali izključno te ladje. Ladjedelnica je zdaj v lasti General Dynamicsa, število zaposlenih pa se je znižalo na 5500. Toda nekaj je ostalo: v ladjedelnici so ves ta čas gradili rušilce razreda Arleigh Burke in jih doslej sestavili že več kot trideset. Nekaj čez dvajset so jih naredili tudi v ladjedelnici Northrop Grumman v Pascaguoli v zvezni državi Misisipi. »Odlična ladja je. In zato jo še vedno delamo,« pravi varilec Gil Rines, ki sodi že v tretjo generacijo ladjedelničarjev na reki Kennebec.

Te ladje z 9200 tonami izpodriva zlahka dosežejo hitrost 30 vozlov (55 kilometrov na uro), pri čemer se nemoteno spopadajo z drugimi ladjami, podmornicami, raketami in letali. Njihov radar lahko hkrati spremlja več kot sto tarč (točna številka je vojaška skrivnost). Rušilec Arleigh Burke je edina ameriška (površinska) vojna ladja, ki se lahko nepredušno zapre, da preživi biološki, kemični ali jedrski napad. Z najnovejšimi programskimi posodobitvami in raketami SM-3 je njen bojni sistem Aegis uporaben tudi za obrambo pred balističnimi izstrelki. Eden od takšnih rušilcev je predlani sestrelil pokvarjen satelit.


Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.