Tiskane izdaje
Poseči moram malo nazaj. Že leta 2007, pišem le po spominu, brez podpore dokumentacije, je bil strokovni svet Škocjanskih jam seznanjen z razvojnimi načrti, ki bi po njegovi presoji škodovali Parku Škocjanske jame, ki bi bili v nasprotju z Zakonom o Škocjanskih jamah in z duhom Unesca o varovanju svetovne naravne dediščine. Šlo je za načrtovanje industrijske in obrtno-poslovne cone na meji oziroma v neposredni bližini meje parka ter za širitev športnega letališča (kar bi omogočalo pristajanje reaktivnih letal) in za odprtje kamnoloma s tovarno ometov v južni rebri Vremščice. Če naštejem še nekaj daljnoročnejših načrtov širšega pomena, kot je akumulacija na Padežu, plinovod, avtocesta proti Reki, drugi tir za Koper ... je bilo videti, da bo Park Škocjanske jame ostal kot enklava, kot otok sredi pozidanega, industrijskega okolja, prepredenega z najrazličnejšimi infrastrukturnimi napeljavami.
S svojimi pogledi je strokovni svet seznanil tudi župana občine Divača na sestanku, na katerem je župan osebno, skupaj z odgovornim za plan, predstavil občinske načrte. Žal se župan z mnenjem sveta, da ti načrti ogrožajo park, ni strinjal. Zato je svet sklenil, da je treba takoj obvestiti odgovorne inštitucije, predvsem ministrstvo za okolje in prostor ter javnost s pomočjo medijev in Unesco - od slovenske komisije do osrednjih organov -, vključno z našim veleposlanikom v Franciji. Žal se je nekje nekaj »zataknilo« in sklep ni bil realiziran.
Novembra leta 2007 sem bil povabljen na 3. sejo Mednarodne konference o Svetovni naravni dediščini v Emei Shan na Kitajskem, kjer sem prav na primeru Škocjanskih jam predstavil težave pri usklajevanju (gospodarskih) razvojnih teženj in potreb po varovanju in ohranjanju naravne dediščine. Sprejeta je bila tudi deklaracija o varovanju naravne svetovne dediščine in razposlana vsem državam, kjer so spomeniki s tega seznama. V okolici Škocjanskih jam pa ni ostalo le pri načrtih, ampak so se začela tudi dela, in to obsežna zemeljska dela na samem robu parka in nad Škocjanskimi jamami. Februarja 2009 je o tem poročal na četrtem plenarnem zasedanju Slovenske nacionalne komisije za UNESCO direktor parka Škocjanske jame in vzbudil veliko zaskrbljenost. Komisija je imenovala posebno skupino, ki naj bi se posvetila tem težavam.
Vendar »psi lajajo, karavana gre dalje«: na eni strani tarnanje, vik in krik varuhov narave, na drugi pa brnenje težkih strojev. Če je morda za Škocjanske jame že prepozno, pa naj bo to vsaj šola za druge dele našega Krasa in krasa. V Primorskih Novicah (27. avgusta 2009) je bilo mogoče prebrati, da so jamarji 300 m globoko pod zemljo odkrili slap, kjer pa ne teče voda, ampak kanalizacija. Bojim se, da se ljudje, vezani na Kraški vodovod, premalo zavedajo, da črpajo vodo pri Klaričih z najnižjega mesta, pod morsko gladino. Voda teče navzdol - torej je le še vprašanje časa, kdaj se bo vsa tekoča nesnaga, ki jo spuščamo v Kras, pojavila tudi v črpališču.
A naj ostanem pri Škocjanskih jamah. Vpis v svetovno naravno dediščino UNESCO ni za vedno zapečaten. Če se izkaže, da lastnik oziroma država, kjer je taka dediščina, ne more zanjo skrbeti ali je varovati, dobi status ogrožene naravne dediščine; v kolikor pa se stanju ne da pomagati oziroma ga izboljšati, sledi izbris s seznama. Vse, kar se zdaj dogaja v neposredni bližini parka in Škocjanskih jam, kaže, da je nevarnost resnična in obstaja torej možnost za spremembo v ogroženo dediščino. Slovenija bi postala prva in za zdaj edina država EU, kjer bi se zgodilo kaj takega. Celo izbris s seznama ni le teorija: v zadnjih letih sta bila s seznama svetovne naravne dediščine izbrisana dva naravna spomenika, v svetovno znani zaliv s kraškimi stolpi v Vietnamu, Halong, pa je UNESCO poslal skupino strokovnjakov, ki naj ugotovi, kakšne ukrepe je treba sprejeti in uresničiti, da ostane na seznamu UNESCO. Kitajska se je 15 let trudila, da je prišel njihov kraški Kamniti gozd (Shilin) na seznam UNESCO. Stalo jih je ogromno dela in denarja, ker je bila neposredna okolica preveč »razvita«. Rušili so hotele, odstranjevali asfaltne ceste, preselili vasi ... Pri nas pa se postavlja vprašanje in tehta, kaj je pomembnejše: lokalna industrijska cona ali svetovna dediščina?
Z vpisom v UNESCO prenese država del kompetenc nad naravnim spomenikom na svet, to je na organizacijo UNESCO. Če se država ne drži pravil igre, lahko UNESCO vrne državi svoj mandat in ta naj pač počne s svojo, ne več »svetovno«, naravno dediščino kar hoče. Ali se bo v Škocjanskih jamah poleg kamnite table z letnico vpisa v UNESCO - 1986 - pojavila še letnica izbrisa s seznama svetovne naravne dediščine UNESCO? Škocjanske jame so za zdaj še »svetovna« naravna dediščina, torej se tičejo vsega »sveta«. Kaj se z njimi dogaja, torej ni le odgovornost Slovenije ali celo samo divaške občine, kar pa pogosto pozabljamo.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
