Apollo 10 je bil četrti vesoljski polet posadk v programu Apollo in drugi polet v neposredno bližino Lune. Odprava je 18. maja 1969, torej skoraj natančno pred 50 leti, na krovu najmočnejše satelitske nosilne rakete v zgodovini Saturn V poletela z izstrelne ploščadi Kennedyjevega vesoljskega središča na Floridi. Na krovu so bili izkušeni ameriški astronavti: poveljnik Thomas P. Stafford (tretji polet v vesolje), pilot komandnega modula John W. Young (tretji polet) in pilot lunarnega modula Eugene A. Cernan (drugi polet).
Slaba prehrana
Izstrelitev je potekala brez težav in celotna, skoraj 120 ton težka kompozicija se je vtirila v nizki parkirni zemljini orbiti na višini okoli 190 kilometrov. Po kratkem kroženju se je vključila tretja raketna stopnja in kompozicijo usmerila proti Luni. Komandni in servisni modul imenovana Charlie Brown sta skupaj tehtala 28.834 kilogramov, lunarni modul Snoopy pa 13.941 kilogramov.
Na potovanju do Lune se je posadka kratkočasila s snemanjem z novo malo prenosno Westinghousovo TV-kamero, ki je tehtala le 5,5 kilograma. Težav z boleznimi niso imeli, zapletlo pa se je z uporabo vode, ki so jo morali sami klorirati. Zaradi napačnih navodil so primešali dvojno količino klora, kar jim sicer ni povzročalo zdravstvenih težav, so pa imeli manjši tek, zato so občasno izpuščali obroke. Morda je bila vzrok tudi kakovost hrane, saj so celo v Nasi priznavali, da je ta komaj primerna za uživanje. O pašteti v obliki klobasic so zapisali, da je kot zrna gume, Stafford pa je ugotavljal, da ima le nekaj v novejšem času dodanih jedi boljši okus.
Kroženje nad mavčnim odlitkom
Vse tri astronavte je presenetilo, kako počasi so se premikali nad površjem. Že v prvem obhodu so preleteli kraj, kjer naj bi po načrtih čez dva meseca pristal Apollo 11. Ob tretjem obhodu so astronavti prizore prek male barvne televizijske kamere posredovali na Zemljo.
Šest ur po vstopu v orbito sta se Cernan in Stafford začela pripravljali na polet z lunarnim modulom. Ta se je uspešno ločil od komandnega in servisnega modula ter začel samostojni polet nad površino. Stafford je prižgal zaviralni raketni motor in astronavta sta sledila bodoči predvideni poti Apolla 11 čez Morje tišine ter se spustila na višino 14,4 kilometra nad Lunino površino in proti njej spustila pristajalno stopnjo. Po eni uri od začetka pristajalnega manevra, ko sta bila od komandnega modula oddaljena 630 kilometrov, sta spet vključila motor in se mu hitro približala. Sledilo je nekaj nepredvidenih manevrov in nevarnih obratov, ki pa sta jih astronavta v zadnjem trenutku ukrotila in po osmih urah vstopila v komandni modul. Posadki je preostalo le še to, da vključijo glavni raketni motor, ki jih je usmeril nazaj proti Zemlji.
Kontrola poletov na Zemlji je na daljavo sprožila raketni motor snoopyjevega vzletnega modula, ki je deloval 240 sekund, dokler ni izčrpal vsega goriva na krovu. Ta del Apolla 10 je s tem postal edino vesoljsko plovilo, ki še vedno kroži v solarni ali heliocentrični orbiti, odvržena pristajalna stopnja pa je padla na površino Lune.
Bliskovita vrnitev na Zemljo
Na Zemljo so se vračali z največjo hitrostjo, kar jih je kdajkoli doseglo vesoljsko plovilo s človeško posadko – z 39.897 kilometri na uro oziroma 11,08 kilometra na sekundo.
Po osmih dneh, treh minutah in 23 sekundah potovanja, 26. maja 1969, je kapsula Apolla 10 pristala na gladini Tihega oceana, 690 kilometrov od otočja Samoa in samo šest kilometrov od matične ladje, ki naj bi prestregla astronavte. Fantastično potovanje je bilo dokaz, da ni nobenega razloga, da posadka Apolla 11 slaba dva meseca pozneje ne bi izvršila še zadnjega pristajalnega manevra in tako kot prva opravila zgodovinski pristanek na drugem nebesnem telesu.
–––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko