Glavate karete se orientirajo po zemeljskem magnetnem polju

Že precej časa je znano, da se številne živalske vrste orientirajo po zemeljskem magnetnem polju. Številne študije so to ugotavljale za ptice selivke, pa tudi za čebele, mravlje, termite in nekatere vrste morskih živali. Skupina biologov z univerze Severna Karolina, ki sta jih vodila Kenneth Lohmann in Nathan Putman, je ugotovila, da med te morske prebivalce sodijo tudi glavate karete. Te želve z latinskim imenom Caretta caretta med aprilom in novembrom iz Grčije priplavajo do severnega Jadrana, saj je plitvo morje idealno za prehranjevanje mladih želv.

»Že pred nekaj leti smo dognali, da glavate karete med selitvijo z enega konca na drugega ostajajo na pravi poti tako, da sprejemajo skoraj nezaznavne impulze zemeljskega magnetnega polja. To pa je bilo tudi vse, kar smo vedeli. Zdaj vemo nekaj več,« je dejal biolog Lohmann. Okoli okroglega rezervoarja z vodo so s tuljavami ustvarili ustrezno magnetno polje in opazovali, kam se bodo usmerili mladiči glavatih karet, ki še nikoli niso plavali z enega konca morja na drugega. Želve so bile s posebno vprego povezane z napravo, ki je merila smer plavanja, pri tem pa so v rezervoarju ustvarjali magnetno polje, kakršno je ob njihovih migracijskih poteh.

Želve iz Zelenortskih otokov, ki so na vzhodni strani Atlantika, so tako plavale proti jugozahodu, želve iz Portorika pa proti severovzhodu. »Mladiči so izbrali smer, ki jih vodi proti Severnoatlatskem toku. Ta jih namreč vodi tja, kjer je dovolj morskega rastlinja, ki jim nudi zavetje pred plenilci. To kaže, da lahko želve zaznajo jakost in tudi inklinacijski kot magnetnega polja, tako da vedo, v katero smer morajo plavati. Očitno je to pri njih dedno,« pravi Putman, eden izmed avtorjev, ki so o tem objavili članek v reviji Current Biology.

Kako želve zaznavajo magnetno polje, ni še jasno. Znanstveniki domnevajo, da podobno kot ptice selivke, ki imajo v zgornjem delu kljuna delčke magnetita, druge pa naj bi imele nekakšen kemični kompas, s katerim zaznavajo delovanje zemeljskega magnetnega polja, v desnem očesu oziroma v delu možganov, ki sprejema to sliko. Ko so pticam zakrili levo oko, so letele brez težav, s pokritim desnim očesom pa se niso mogle orientirati. Ameriški znanstveniki so pred leti postavili teorijo, da zemeljsko magnetno polje ni posledica električnega toka v Zemljinem tekočem jedru, ki ga povzroča gibanje nabitih delcev, temveč nastaja zaradi kroženja morskih tokov.

Njihove teze so vzbudile precej polemičnih odzivov, nastanek zemeljskega magnetnega polja pa je še vedno nepojasnjen. Prav tako ni jasno, zakaj je zemeljsko magnetno polje tako muhasto, da vsakih nekaj sto tisoč let zamenja polariteto. Zadnja taka sprememba se je zgodila pred približno 780.000 leti, naslednja pa naj bi se okoli leta 3000, češ da jo napoveduje vsako leto šibkejše magnetno polje. Takrat bo sončno sevanje, pred katerim naš planet ščiti prav magnetno polje, intenzivnejše. Večina znanstvenikov domneva, da zemeljsko magnetno polje najbolje pojasni tako imenovana teorija učinka dinama, ki pravi, da ga povzročajo različne gostote zemeljskih mas in kamnin v notranjosti zemeljske krogle. Njegova povprečna jakost je okoli 50 mikrotesel, vendar ni enakomerno porazdeljena.