Gramofon je še vedno vladar

Marsikdo je za vrhunsko reprodukcijo posnetkov pripravljen odšteti poštene denarje, nekateri pa gredo še korak dlje. Se vam zdi gramofon za dva tisoč evrov drag? Poskusite model za 32.000 evrov, h kateremu sodijo predojačevalnik, dva mono ojačevalnika zvoka in več kot dvometrski zvočniki futurističnega videza, pa ste nekje pri ceni kakega razkošnega avtomobila. In to brez kablov, ki na meter stanejo kot vozilo višjega srednjega razreda. Igor Kante, lastnik firme Ubiq Audio, ki je tudi letos imel največji salon z različnimi sistemi širokega cenovnega razpona, pojasnjuje, da je zvok zelo subjektivna stvar. »Idealnega zvočnika ni. Zato imamo različne zvočnike, ki drugače igrajo,« pravi in poleg paradnega sistema s Clearaudiovim gramofonom, Burmesterjevimi predojačevalci in končnimi stopnjami ter zvočniki Sonus faber, ki je namenjen res posebnim kupcem z globoko denarnico, pokaže še nekoliko cenejši sistem s še bolj nenavadnimi zvočniki z ogromnimi trobljami v Lamborghinijevi oranžni barvi. »No, to pa so normalni sistemi z zvočniki za tisoč evrov,« pojasni Kante pri tretjem sistemu. »Moja filozofija je, da imam za vsakogar nekaj. To je tako kot pri kolesih: nekateri vozijo specialno, drugi gorsko kolo,« pristavi.

Že tradicionalni sejem

Po razpadu Jugoslavije se je hi-fi trg hitro razcvetel. A v desetih letih se je napolnil in veselja je bilo konec. Velike firme, ki so poslovale zelo uspešno, so šle samo navzdol: »Le v Big Bang stopiš, pa vidiš, koliko je ura. Slovenski trg je majhen. Vprašanje je, ali bom sploh prodal kakšen zvočnik za 20.000 evrov.« A kljub temu ima največ dobička prav z najdražjimi, »norimi« sistemi, kakor jim sam pravi.

Ljubljanski hi-fi sejem oziroma Hi-fi multimedia show, kakor se imenuje zadnja leta, poteka že od 1994., obišče pa ga od 1000 do 1500 ljudi, kar je menda zelo zadovoljivo glede na velikost slovenskega trga. Osemnajst razstavljavcev, od velikih uvoznikov do domačih profesionalnih in amaterskih izdelovalcev, se je predstavilo v desetih salonih in 17 sobah. Že od začetka za sejem skrbi Vojko Ignjić, ki zadnja tri leta pripravlja tudi istoimensko prireditev v Zagrebu. Včasih so razstavljali v hotelu Union, zadnjih deset let pa so v šišenskem M hotelu; vmes so se enkrat selili v motel Medno.

In kako Vojku Ignjiću uspe zbrati razstavljavce, sponzorje in vse, kar sodi zraven? »Težko, ampak gre. Vse osebno poznam, z vsemi se tudi dobro razumem. Zaupajo mi, jaz pa moram izpolniti njihova pričakovanja,« pove Ignjić. Zanimanje za sejem morda malo upada oziroma se seli v višji segment. Širše množice tako dobijo občutek, da gre za prezahtevne stvari, čeprav v resnici ni tako, pravi.

Z izrazom hi-fi oziroma high fidelity ljubitelji dobrega zvoka in avdiofili označujejo visokokakovostno reprodukcijo zvočnih ali vizualnih posnetkov, ki so zelo blizu izvirnemu zvoku glasbenikov. V devetdesetih letih je hi-fi, ki opisuje visoko kakovostno domačo avdio elektroniko, nadgradil izraz high-end. In prav po tem kopitu bi razstavljavce na sejmu lahko na grobo razdelili v dve skupini. Prvi ponujajo »normalno« opremo, kjer sistem stane nekaj tisoč evrov, drugi pa »noro«, kjer cena nima meje.

A tudi med »normalneži« obstajajo razlike. Ena med njimi je, denimo, da večje družbe zaradi nižanja stroškov selijo proizvodnjo na Daljni vzhod, manjše, ki želijo ohraniti zaupanje kupcev, pa vztrajajo v dražji domovini. In Naim je eno od tistih podjetij, ki še vedno vse izdela na domačih tleh, pravi Dušan Lah, lastnik podjetja EIS, ki zastopa to britansko družbo. V »normalnem« segmentu so vodilni predvajalniki, ki zmorejo predvajati res čisto vsak digitalni zapis zvoka, najpogosteje kar s trdega diska, in glasbeni strežniki. Sodobne predvajalnike, ki večinoma niti nimajo cd-enote, ampak kup priključkov za zunanje shranjevalce glasbenih posnetkov, ponujajo bolj »zemeljska« podjetja, kot je, na primer, Cambridge Audio, ki je bil na ogled v salonu Digitalije - ta je kot ena izmed redkih ponujala tudi vpogled v prostorsko ozvočenje in domači kino.

Slovenski high-end

Slovenci ne zaostajamo za največjimi svetovnimi izdelovalci vrhunske avdio opreme. Organizator sejma Vojko Ignjić je tudi lastnik blagovne znamke Gallus Audio Technology in zdaj sam izdeluje vrhunske zvočnike. Po štirih letih razvoja in krstu na septembrskem milanskem sejmu Top Audio Video Show so se njegovi high-end zvočniki Aldeberan predstavili tudi slovenskim avdiofilom. Cena: 24.000 evrov za par. In to je srednji model.

Naš morda najslavnejši in najbolj cenjeni izdelovalec high-end gramofonov in gramofonskih ročic Franc Kuzma letos ni predstavil ničesar. »Lani smo pokazali vse naše izdelke, tudi podsklope in dele. Dalo se je videti in potipati vse. Letos ni imelo smisla to ponoviti, zato smo pripravili analogno delavnico. Zelo pomembno je namreč pravilno nastaviti ročico in odjemno dozo na gramofonu. To znanje se danes izgublja, starejši ga imamo, mlajši ne, in tako se to mistificira.«

Gramofoni in lampaši

Z mojstrom Kuzmo, katerega gramofoni in ročice (za zadnje je treba odšteti od 2000 do 30.000 evrov) že dolga leta žanjejo navdušenje strokovne in laične avdiofilske javnosti - če bi si avdiofilu sploh lahko drznili reči laik -, sva poklepetala še o bolj vsakdanjih stvareh, denimo, ali se v Sloveniji da preživeti od izdelave high-end opreme. »Jaz od tega živim že 25 let,« je odrezavo odvrnil Kuzma. Skratka, ni težav? »Nisem rekel, da ni,« se zareži. »Če sva že pri tem, ne priporočam. Bolje bi bilo, če bi denar vložil v strojni park in bi imel kakih pet obdelovalnih strojev, tako da bi drugi hodili k meni z načrti. Mi bi te dele naredili zelo dobro, pa naj se oni ukvarjajo z izdelavo in prodajajo.« Brez ljubezni do dobrega zvoka tega ne bi počel.

V obeh segmentih pa še vedno z velikim spoštovanjem govorijo o klasičnih analognih gramofonih in »lampaših«, ki zvok procesirajo z elektronkami in ne s tranzistorji. Gramofon je za avdiofile še vedno najboljši vir vrhunskega zvoka, ker se najbolj približa resnični glasbeni izvedbi. Saj ne, da vrhunski predvajalniki zgoščenk ali zvočnih zapisov še višjih formatov ne bi zmogli izvrstno predvajati glasbe, toda gramofon vendarle predvaja analogni zapis, ki je bliže našemu ušesu. O tem potekajo že napol metafizične debate.

Elektronk se še vedno drži sloves najtoplejših ojačevalnikov zvoka, čeprav je z njimi kakšen problem ali dva. So zelo občutljive na spremembe v okolju, zahtevajo predgrevanje, da jih lahko uporabljamo, pa še pregrejejo se rade. A ti problemčki niso ustavili še enega slovenskega mojstra, da se ne bi lotil izdelave svoje avdio opreme na elektronke. »Sem ena generacij, ki se je pri pouku elektronike učila o 'lampah'. Razlagali so nam, da so Američani izumili neke tranzistorje, da bo to stvar prihodnosti,« pove Matej Trampuš, ki pod blagovno znamko TRM Audio izdeluje predojačevalce in ojačevalce na elektronke. »Elektronke so mi sledile vse življenje, dokler me pred štirimi, petimi leti niso tudi ulovile,« doda. Tudi sam je zagovornik analognih gramofonov in uporabi zanimivo primerjavo z digitalnimi predvajalniki: »Kupiš lep kos mesa, ga zmelješ in nato iz tega narediš dobro pečenko. To ne gre. Za naraven zvok mora biti čim manj predelav zvočnega signala. Tudi naša ušesa prisegajo na vinilno ploščo in gramofon,« pristavi Trampuš.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo