Tiskane izdaje
Bilo mi je dobrih pet let in živo se spomnim, kako sem prvič dajala v košaro jurčke, ki sem jih sama nabrala. Oči so mi zasijale vsakič znova, ko sem kakšnega uzrla ali so mi ga pokazali … Užitek je bil izjemen. In veselje do gobic je ostalo. Še danes jih rada nabiram, tudi pripravljam in uživam.
Ni je čez domačo gobjo juho, pa ne tisto instantno, ki jo radi kje podtaknejo, ampak táko, kjer se čuti mesnatost in sočnost strukture ter aromatičnost gob. In da ne omenjam ajdove kaše z jurčki, pa vloženih in vseh drugih dobrot, ki se jih da pripraviti iz njih.
Zadnje dni, ko je dež namočil gozdove, so gobice vseh sort začele poganjati kot za stavo. Hkrati z njimi je tudi ljudi po gozdovih vedno več. Po eno, dve, tri košare ali še več jih nosijo domov. Saj so slastne, nič ne rečem, vendar tudi gobe imajo v gozdu ali pa na travniku svojo vlogo, zato je prav, da kakšna ostane tam in da ne izropamo vsega gozdnega bogastva.
V preteklosti so dolgo domnevali, da gobe sodijo med rastline, saj so bile pritrjene in nepremične, a ker niso imele plodov ali semen, so seveda burile domišljijo, kaj »za eno čudno seme« ali plod nekih mračnih sil so. Seveda je od tega že mnogo, mnogo let, in ko so raziskovalci pozneje odkrili trose in s tem povezan sistem razmnoževanja, se je odprlo povsem novo poglavje. Gobe, ki jih danes videvamo po gozdovih, senožetih in travnikih, so samo plodišča gliv – organizmov, ki večinoma živijo nam povsem prikrito življenje.
Glive so širok pojem
Gobe sodijo med glive, a to je zelo širok pojem. V najširšem pomenu obsega tako nevidne organizme, kot so kvasovke, rje, plesni, pa tudi glive z betom in klobukom (to je omesenelim trosovnikom); slednje si najpogosteje predstavljamo pod nazivom goba. Poleg teh, ki jih nabiramo v zadnjih dneh, so še take glive, ki povzročajo okužbe in bolezni pri drugih organizmih, tudi pri ljudeh; saj za glivične okužbe ste gotovo že slišali. Spet druge so del našega telesa in pri zdravem osebku ne povzročajo težav. Poleg že omenjenih poznamo take, ki omogočajo alkoholno vretje, pomagajo pri vzhajanju testa ... mnogo pa je tudi takih, s katerimi v nadzorovanih razmerah nastajajo zametki zdravil.
Vsem tem raznolikim organizmom je vendarle nekaj skupno – to, da nimajo listnega zelenila, klorofila, ter da njihovo vegetativno telo, ki ga imenujemo steljka, ni kot pri rastlinah razdeljeno v korenine, steblo, liste in cvet. Telo glive je običajno steljka, ki je lahko enocelična ali pa mnogocelična iz dolgih prostih, votlih nitastih celic ali hif. Nežne hife sestavljajo preplet, ki ga imenujemo micelij.
Če je za obstoj rastline ključna sončna svetloba, pri glivah to ni pogoj. Gobe živijo kot gniloživke (saprofiti), zajedavke (paraziti) ali v sožitju (simbiozi) z drugimi organizmi. Gobe gniloživke si energijo in potrebne organske snovi priskrbijo tako, da razkrajajo odmrle organske ostanke.
Pomembne so tudi pri odstranjevanju odpadkov v naravi, namreč že uporabljene organske snovi predelajo nazaj v surovino za druge žive organizme, saj so tudi same hrana. Številne vrste gob se življenjsko povezujejo s koreninskim sistemom živih rastlin, predvsem dreves, s katerimi živijo v sožitju (simbiozi), imenovanem mikoriza. Tako nekatere vrste gob kot posebni gomoljasti izrastki zrastejo na koreninah nekaterih drevesnih vrst. Te gobe drevesu odvzemajo organske snovi, zlasti ogljikove hidrate, same pa drevo oskrbujejo z vodo in v njej raztopljenimi minerali.
Oaza življenja
Téle, ki jih tokrat predstavljam s fotografijo, zagotovo niso užitne, vendar imajo svojo vlogo v pragozdu, ko poženejo iz odmrlih dreves in se pokažejo v vsej svoji lepoti. Bojda so redke, iz rodu Mycena, a v svoji enkratnosti navdušujejo. Poleg jurčkov in marel si zaslužijo pogled tudi te, četudi niso za v lonec, kajne? V mrtvem drevesu, iz katerega so pognale, skoraj 40 odstotkov teže predstavljajo živi organizmi; poleg gliv so tukaj še bakterije in alge, in tako je na videz mrtva lesna masa prava oaza življenja. In glive, ki rastejo iz še živih dreves, prav tako niso sovražnice, niti njihove uničevalke, temveč sopotnice. Notranjost predelajo v eliksir in drevo pomlajujejo, ga olajšajo odvečne teže, da bo lahko vztrajalo še desetletja.
Zgodnjejesenski veter in jutranji hlad raznašata meglice, ki nežno ovijajo drevesa v gozdu. Nenavadne podobe se prikazujejo med trohnečimi debli, zdravimi drevesi in podrastjo, ki skriva tudi gobice, užitne in neužitne. V gozdu, še posebej v pragozdu, se ozremo v prapodobo sveta, tam je odsev harmonije, ki jo nosimo v sebi.
Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije
