Jadro pluje s pomočjo svetlobe

Jadro je veliko 32 kvadratnih metrov in je ultratanko. 

Objavljeno
05. marec 2020 09.00
Posodobljeno
06. marec 2020 12.02
Solarno jadro je opremljeno tudi s kamero. FOTO: Planetary Society
Okoli 700 kilometrov nad nami ultratanko jadro lovi svetlobo. Organizacija Planetary Society je plovilo Lightsail 2 izstrelila 25. junija lani, slab mesec pozneje se je odprlo in zdaj uspešno dokazuje, da je nadzorovano solarno jadranje v nizkozemeljski orbiti mogoče. Toda kot ugotavlja ekipa, bo za nadaljnje odprave treba še marsikaj dodelati.

Plovilo se torej ne zanaša na tradicionalna goriva, ampak lovi svetlobne delce – fotone. Sestavljeno je iz manj kot pet kilogramov težkega kvadratastega satelita CubeSat. Da so majhni in poceni, je največja prednost cubesatov, največja pomanjkljivost pa, da nimajo lastnega pogona. Pri omenjeni organizaciji so si tega zamislili v 32 kvadratnih metrov velikem jadru iz finega poliestra, ki je s 4,5 mikrona debeline tanjši od človeškega lasu.

Fotoni nimajo mase, a ustvarjajo sevalni tlak. Sčasoma lahko svetlobni delci plovilo poženejo do velikih hitrosti, zato inženirji menijo, da bi s tem »pogonom« lahko raziskovali zunanje dele osončja ali celo medzvezdni prostor.
Ekipa je v prvi polovici odprave ugotovila, da jadro še precej čuti zračni upor, saj je atmosfera na tej višini, čeprav veliki, še precej gosta, in da bi bilo uspešnejše v globokem vesolju, kjer bi lahko pridobilo večjo hitrost. Plovilo, ki trenutno potuje s hitrostjo 7 kilometrov na sekundo (25.200 kilometrov na uro), gravitacija tudi počasi vleče proti atmosferi, kjer bo po koncu enoletne odprave zgorelo.

image
Lightsail bo praviloma deloval do sredine leta, nato bo zgorel v atmosferi. FOTO: Planetary Society
 


Izstrelitev: 25. junija 2019
Trenutna višina: 715 km
Hitrost: 7 km/s
Pogon: fotoni
Teža: manj kot 5 kg



Dognali so še, da bi morali jadro s solarnimi celicami opremiti na obeh straneh, saj je zdaj tu in tam povsem v senci in ne dobi dovolj sončne energije.



Izsledki so dobrodošli tudi za Nasino ekipo satelitka NEA Scout. Miniaturna kocka bo proti bližnjezemeljskemu asteroidu poletela na prvem testnem poletu brez posadke nove Nasine rakete SLS in kapsule Orion, s katerima nameravajo znova osvojiti Luno. NEA Scout bo za potovanje opremljen s 86 kvadratnih metrov velikim jadrom, s kamerami in nekaterimi znanstvenimi instrumenti pa bo ugotavljal obliko in sestavo asteroida ter smer vrtenja. Nekateri asteroidi so lahko za naš planet nevarni, zato je raziskovanje še posebej pomembno, da bi se ustrezneje pripravili na posledice morebitnega padca. Z novimi tehnologijami jih opazijo vse pogosteje, a sem ter tja se jim seveda tudi izmuznejo.