Tiskane izdaje
Pri raziskovanju zgodovine naravoslovja na Slovenskem ne moremo mimo Janeza Vajkarda Valvasorja. V svoji Slavi vojvodine Kranjske se je posvetil veliko naravnim znamenitostim, od živali, rastlin do naravnih pojavov. Prav tako se je ustavil pri geoloških pojavih in seveda tudi mineralih.
Enako navdušeno je raziskoval nekatere fosile in ob prebiranju njegovih besedil ne moremo spregledati niti »paleontološkega« znanja, čeprav je bilo to takrat še v povojih. Glede na njegova popotovanja po tujih deželah, predvsem po Italiji, Franciji, Malti in celo severni Afriki, lahko sklepamo, da se je tudi tam srečeval s fosili.
Janez Vajkard Valvasor se je s fosili verjetno spoznal že zelo kmalu, saj po njegovih zapisih lahko sklepamo, da jih je nabiral in zbiral predvsem v okolici Medije, Izlak in Moravč. Prav v teh krajih je preživel del svojega življenja in zagotovo je poznal vsak potok in vzpetino.
Najbolj znani so njegovi zapisi o fosilnih zobeh morskih psov, ki jih je takrat poimenoval še »kačji jeziki« ali »kamniti jeziki«. Našel jih je predvsem v okolici Kandrš in Mlinš, kjer jih je mogoče najti še danes. Pri opisih zob navaja tudi težo nekaterih »kamnitih jezikov« in tako lahko danes predvidevamo, da je imel v rokah ostanke zob vrste Carcharocles megalodon. Ti zobje res spominjajo na jezik, medtem ko so Valvasorjevi »kačji jeziki« verjetno ostanki manjših zob drugih vrst morskih psov. Nekoliko skrivnostna so »kačja očesa«, kot jih opisuje Valvasor. Glede na opis bi to lahko bili ostanki zob miocenskih rib kostnic, ki na prvi pogled spominjajo na očesa, sicer jih zasavski knapi imenujejo kar »fosilne borovnice«.
Dragoceni opisi fosilnih najdb
Valvasor se je potikal tudi po okolici Drtije in Moravč, kjer je našel različne fosilne ostrige in druge miocenske školjke. To potrjujejo še danes pogoste najdbe fosilov prav pri Drtiji, kjer je nekoč stal dvorec Belnek, last rodbine Valvasorjev. Enako je v bližini Moravč Valvasor nabiral »ahate«, ki jih je opisoval kot mehke, če so mokri in v velikih količinah. Podobne »ahate« še danes najdemo predvsem v opuščenih peskokopih pri Moravčah in Drtiji, le da jim rečemo onkoidi, res pa s svojim videzom spominjajo na ahate. Ti se pojavljajo v debelejših plasteh in lečah in so zelo pogosti.
Prav tako je Valvasor fosile nabiral na Dolenjskem, kar ne preseneča, saj je njegova druga žena izvirala iz rodbine v okolici Šentjerneja. Opisi nekaterih fosilov, kot jih podaja Valvasor, dajejo slutiti, da je nabiral miocenske mehkužce v okolici Šmarjete, Bele Cerkve in Šentjerneja. Posebno izstopa omemba polžjih hišic, velikih kot prst; predvidevamo, da gre za ostanke polžev vrste Protoma carniolica, in tudi najdišče pri Šmarjeti se ujema s tem. Pri Šentjerneju je Valvasor nabiral miocenske mehkužce predvsem med Orehovico in naseljem Volavče, le lučaj oddaljenih od Gracarjevega turna in gradu Vrhovo, ki sta bila v posesti Valvasorjeve druge žene.
Od verjetne zbirke ni ostalo nič
Valvasor je fosile zbiral še drugod po tedanji deželi Kranjski, na primer v okolici Podnarta in bržkone tudi v tujini. Na žalost se od teh okamnelih ostankov oziroma njegove zbirke (ki jo je verjetno imel) ni ohranilo nič, najbrž jo je doletela usoda preostale Valvasorjeve zapuščine. Kljub temu so nekateri opisi fosilov in njihovih najdišč na Kranjskem še vedno zelo zanimivi in potrebni temeljite raziskave, saj je med njimi kar nekaj neznank.
Očitno se je razvoj paleontologije (čeprav ne kot znanosti) na slovenskih tleh začel že v 17. stoletju. Glavno vlogo so igrali mnogi kasnejši naravoslovci (tudi ljubiteljski), od Scopolija, Hacqueta, Freyerja do Robiča, in med institucijami tudi takratni muzej v Ljubljani. Zagotovo se ni zgodovina slovenske paleontologije začela šele z ustanovitvijo Državnega geološkega zavoda na Dunaju in nekaterih drugih ustanov v takratni Avstro-Ogrski. Te ustanove so le nadaljevale delo na trdnih temeljih, ki so jih za seboj pustili neutrudni naravoslovci preteklih stoletij, ki si nedvomno zaslužijo več pozornosti.
Mag. Matija Križnar, Prirodoslovni muzej Slovenije
