Tiskane izdaje
»Še do pred kratkim so inteligenco živali znanstveno proučevali skoraj izključno pri opicah, in to predvsem pri človeku podobnih opicah,« je povedala dr. Auerspergova, ki proučuje inteligenco kakadujev.
Za ljudi je med drugim popolnoma samoumevna sposobnost, da vemo, kaj se dogaja s predmetom, ki izgine v prostor zunaj našega vidnega polja. Tako, na primer, vemo, da je piškot še vedno v kuhinjski omari, potem ko ga je tja pospravil nekdo drug – ali da lahko vlak, ki ga vidimo, kako z ene strani hriba zapelje v predor, pričakujemo na drugi strani hriba. Vendar je spremljanje začasno skritih predmetov spoznavno zelo zahtevna sposobnost.
Piagetove naloge
Francoski psiholog Jean Piaget je uvedel različne teste, s katerimi je pri otrocih in živalih meril prostorski spomin in sposobnost spremljanja objektov. Eden njegovih testov je zasnovan tako, da se nagrado skrije pod klobuček, nato pa klobuček pomika do večjega skrivališča A, nato do skrivališča B itd. Opazovalcu, ki se ga testira, se na hitro pokaže vsebina klobučka ob vsakem premiku med skrivališči (zasloni na mizi).
Sposoben opazovalec bo kaj hitro ugotovil, za katerim zaslonom je ostala nagrada in kdaj se je klobuček premikal »v prazno«. Če to ugotovi in si zapomni, točno ve, kje se skriva nagrada, tako da mu ni treba gledati za vse zaslone. Če je bila nagrada, denimo, pod klobučkom med njegovim premikanjem do prvega zaslona in nato ostala pod njim, medtem ko se je pomikal od prvega do drugega zaslona – klobuček je bil prazen šele po tem, ko je zapustil drugi zaslon –, je jasno, da je nagrada ostala za drugim zaslonom. Otroci to nalogo rešijo, ko so stari približno dve leti, pri primatih pa dosežejo prepričljive rezultate zgolj velike, človeku podobne opice.
Od teh tako imenovanih testov »objektne permanence« so nekoliko zahtevnejši testi »transpozicije«. V teh testih se nagrado položi pod enega od treh enakih klobučkov, katerih položaji se nato spreminjajo – enkrat ali večkrat, in to s premikanjem samo enega ali s sočasnim premikanjem dveh klobučkov.
Ta test je podoben igri z vžigaličnimi škatlicami, s katerimi se od opazovalcev zahteva, da uganejo, pod katero škatlico, ki so jih medtem na hitro premikali, je ostala kroglica. Četudi premikanje klobučkov ni prehitro (in ne gre za prevaro, kot se to počne pri premikanju vžigaličnih škatlic), večina otrok takšno nalogo brez napake reši šele pri treh ali štirih letih.
Testi rotacije in translokacije
Preproste transpozicije precej dobro rešujejo tudi človeku podobne opice, vendar se njihova točnost pospešeno zmanjšuje, potem ko se dvakrat ali večkrat premakne klobučke. Pri testih »rotacije« se nagrado prav tako položi pod enega od več enakih klobučkov. Klobučki so na premični podlagi, zato jih je mogoče hkrati obrniti za 90, 180, 270 ali 360 stopinj.
Pri tako imenovanih testih »translokacije«, ki so podobni rotacijskim testom, ne gre za premeščanje ciljnega objekta (klobučka), ampak se v tem primeru premešča opazovalca. To pomeni, da se opazovalca (ptiča, opico, otroka) premešča z enega kraja na drugega, tako da klobučke opazuje z različnih zornih kotov, pred tem pa se mu pokaže, pod katerim klobučkom je nagrada. Za otroke so naloge translokacije lažje od rotacijskih, obe vrsti nalog pa lahko rešijo že v starosti od dveh do treh let.
Sposobnost predstave
Goffinovi kakaduji so zelo primerni za raziskave, ker so igrivi. Zaradi svoje sposobnosti vključevanja v večplastne igre so priljubljeni tudi med lastniki sobnih ptic. Prav zato so jih pred prepovedjo trgovanja z njimi vsako leto več deset tisoč polovili za prodajo.
Birgit Szabo, mlada raziskovalka Goffin Laba, kognitivna biologinja, ki na Dunaju pripravlja magisterij, pravi: »Večina teh ptic spontano in zanesljivo rešuje rotacijske in translokacijske ter tudi transpozicijske naloge, vendar sta samo dve ptici spontano našli konkretno rešitev za izvirno Piagetovo nalogo s premikanjem klobučkov z nagrado za več večjimi skrivališči.«
Dr. Alice Auersperg dodaja, da imajo v nasprotju z otroci kakaduji več težav pri iskanju predmeta, potem ko se tega skrivaj odloži kot pri transpozicioniranju (igra z vžigaličnimi škatlicami). Zadnje je za otroke problem do četrtega leta. Transpozicije so zapletene, kar zadeva pozornost opazovalca, predvsem če se sočasno premikata dva klobučka. Pri kakadujih glede točnega ugotavljanja ni posebne razlike, kadar gre za premikanje enega klobučka ali dveh klobučkov sočasno, poudarja dr. Auerspergova.
Pri rotaciji in translokaciji kakaduji skoraj nimajo problemov, v čemer se prav tako razlikujejo od otrok. Za otroke je njihova translokacija (premikanje otrok namesto objektov) manjši problem od rotacije, pri kateri se objekti premikajo sočasno. Kakaduji zlahka rešujejo obe vrsti nalog. To je mogoče pojasniti s stalno pripravljenostjo na »tridimenzionalno delovanje« iz različnih položajev.
Pomembno za preživetje
Sposobnost spremljanja skritih predmetov je imela pomembno vlogo v evoluciji in preživetju številnih vrst. »Domnevamo, da je za sposobnost letenja in lovljenja plena iz zraka verjetno nujna izrazita sposobnost dojemanja prostorske rotacije in da ta verjetno vpliva na rezultate nalog translokacije in rotacije pri teh živalih,« pravi dr. Auguste von Bayern iz raziskovalne skupine za vedenjsko ekologijo (Behavioral Ecology Research Group) Univerze Oxford, ki je tudi sodelovala pri raziskovanju Goffinovih kakadujev. Četrti avtor te skupinske študije dr. Thomas Bugnyar, redni profesor kognitivne etologije Univerze na Dunaju, je povedal, da je bil presenečen, kako Goffinovi kakaduji rešujejo večino nalog z nevidnimi objekti, ki so menda velika obremenitev za delovni spomin.
Seveda pa bo potrebnih še več komparativnih študij v tem smislu, da bi bolje razumeli relevantnost teh sposobnosti v družbeno-ekološkem kontekstu, opozarja dr. Bugnyar.
