Tiskane izdaje
O tem, kje je naša država na področju prostorskega planiranja, kaj lahko naredi krajinski arhitekt, kolikšna in kakšna naj bo pri tem udeležba laične javnosti, kaj storiti z daljnovodi, kako zaščititi Kras itd. govori dr. Janez Marušič, profesor krajinske arhitekture in nagrajenec Društva krajinskih arhitektov Slovenije za življenjsko delo.
Leta 1984 smo v Sloveniji dobili najsodobnejšo prostorsko zakonodajo v Evropi. In to je bila v veliki meri vaša zasluga, kajne?
Glavno vlogo je pri tem igral arhitekt in urbanist Tomaž Vuga. Bil republiški sekretar za prostor, kar je tako kot danes minister. Kot veste, je bilo prostorsko planiranje v Jugoslaviji v pristojnosti republik, kar pomeni, da na zvezni ravni ni bilo nobenega ministra za prostor ali za okolje in so bili naši republiški sekretarji za ta resor v bistvu pravi ministri. In arh. Tomaž Vuga je v tej vlogi zasnoval zakonodajo, s katero je uvedel analitični aparat kot obvezen del prostorskega načrta. Takrat so bile uzakonjene javne razprave o prostorskih načrtih in v tem pogledu smo bili res zelo napredni. Šlo je za tako imenovano interaktivno planiranje, kar je še danes ideal, ki ga poskušamo doseči pri planiranju prostora.
Interaktivno planiranje med krajani in projektanti?
Med vsemi, ki jih to zadeva, torej vključno s civilnimi iniciativami, različnimi državljanskimi gibanji itd. Omenjeni analitični aparat je omogočal, da se je lahko vsakdo seznanil z razlogi za take ali drugačne opredelitve v planu in da se je o tem lahko razpravljalo.
Sicer bi morda lahko tudi rekli, da čas za te stvari takrat še ni dozorel. Včasih so namreč prišla na dan tudi vprašanja, ki niso bila neposredno povezana s samim planom, vendar je bila že zahteva po obvezni pripravi analitičnega aparata, zelo pomembna.
Veliko se je razpravljalo o vprašanju, ali naj se presoja vplivov na okolje vključi kot planersko orodje ali ne. Prevladalo je mnenje, da je veliko bolje, če se zahteve za varstvo okolja vgradijo neposredno v pripravo plana, in sicer s pomočjo tako imenovanih analiz ranljivosti, ki naj pokažejo primernost ali neprimernost prostora za predvideno gradnjo cest, tovarn itd. Skratka, da se gre v pripravo plana s predstavo o tem, kako je prostor ranljiv. To je takrat določal zakon.
Občinske skupščine so imele tudi strokovna telesa, ki so se prav tako vključila že prej, tako da je med planerji kot strokovnim telesom in laično javnostjo obstajala še vmesna stopnja strokovne presoje oziroma razprave.
Toda če so vključeni krajani, hitro pridemo do tistega znamenitega NIMBY, Not in my back yard.
Prav ta sistem je bil pripravljen tako, da bi omogočal razpravo o vprašanju, »ali se lahko izognemo tvojemu dvorišču«. Na koncu koncev je tudi zelo prav, da upoštevamo še tako skromno ali na videz nepomembno mnenje.
Nekoč sem bil na javni razpravi o novi livarni škofjeloške tovarne hladilnikov. Če se prav spomnim, so jo takrat načrtovali celo ob Sori. In nekdo se je pritožil, da bo, ko bo odprl okno, pred seboj najprej zagledal dimnik talilne naprave, kupolke. V takem primeru bo marsikdo rekel, raje poglej, kaj bo Škofja Loka imela od tega, koliko delovnih mest, kanalizacijo, urejen pločnik itd., ti pa zdaj »pogled skozi okno«! Lepo te prosim.
Vendar v okoljevarstvu velja, da je treba preveriti, ali obstaja alternativa, ki bo pomenila tudi pločnike, kanalizacijo in vse to, hkrati pa ne bo nikomur pokvarila razgleda.
Če je to možno, zakaj ne.
Ja, zakaj ne. Pregledati je treba vse alternative, ki so na razpolago.
To je zanimivo stališče.
No, to je zelo skrajen primer, pogled skozi okno.
Je pa temu primerno nazoren.
Zagotovo. Toda danes se soočamo s sistemom, ki je vse to obrnil na glavo. Takrat smo se trudili ujeti korak s svetovnimi dosežki na tem področju. Zasluge za to moramo pripisati še marsikomu. Tu so denimo Urbanistični inštitut Slovenije, gradbena fakulteta s svojim oddelkom za prostorsko planiranje, da o urbanističnih zavodih niti ne govorim. Imeli smo mrežo dobro planerskih organizacij.
Toda naselja na slovenskem podeželju še danes nimajo jasnih meja, hiše stojijo na bivših njivah, ena je bolj neustrezna ali zanikrna od druge itd.
Težava je v tem, da krajine ni mogoče urejati neposredno. Kmetu ne morem reči, tu posadi drevo, tam rožni grm itd. Lahko samo reguliram namensko rabo prostora, pa še pri tem bi moral imeti dostop do ministrstva za kmetijstvo.
Če bi hotel krajino oblikovati neposredno, bi morali zemljišča odkupiti in jih potem vzdrževati. Ob avtocesti, nekaj pet ali deset metrov od vozišča, to še lahko naredimo, ker to spada k vzdrževanju cest – kot krpamo asfalt, tako tudi urejamo drevje in grmovje ob cesti. V odprti krajini, kjer so lastniki kmetje, pa moram delovati prek njih. To ni lahko, saj prostor obdeluje vsak po svoje, vsak z neko svojo dejavnostjo. Krajinski arhitekt pa mora paziti, da nekako uskladi delovanje ljudi v prostoru in doseže harmoničnost njihovega delovanja.
Imate kakšen nasvet, kako zaščititi Kras?
Prostorske načrte bi morali pripravljati v okviru večjih enot, vsaj za prostorsko planiranja bo treba spet uvesti regije.
Zdaj o tem odločajo občine, v celoti.
Ja, to je narobe, povrhu vsega pa so morali nekoč vsi prostorski načrti na republiški Zavod za planiranje. Tam so bile strokovne ekipe, ki so jih potrjevale, itd.
Zdaj pa tega ni več?
Mislim, da nekaj še zmeraj je, vendar to ni dovolj. Prave možnosti so dobili sektorji: prostorske načrte lahko blokira kmetijstvo, blokira jih lahko varstvo narave. Vsak po svoje, neusklajeno. Škofeljske obvoznice nimamo zato, ker jo blokirajo ti posamezni sektorji.
Toda vrniva se še h Krasu. Mislim, da je tu problem naslednji: ekonomski sistem preveč usmerjamo v izkoriščanje naravnih virov. In to je narobe. Prostor je naravni vir. Najslabše pa je, če ga prodajamo tujcem.
Vendar to velja tudi za turizem, in to po vsej Sloveniji, ne le na Krasu. Tudi turizem je prodaja naravnega vira. In ko se ta zelo razvije, lahko huje devastira prostor.
V nekem trenutku smo v turizmu vsi videli veliko priložnost, vendar samo v gospodarskem pogledu. Veliko bolje bo, smo rekli, če ne bomo imeli industrije, ker bo okolje lepše. Pa ni nujno res! Najbolj ekstenzivne rabe najbolj na široko spreminjajo prostor. Kmetijstvo recimo. Ustvarilo je našo kulturno krajino, toda kmetijstvo je lahko hkrati tudi hud devastator. Vzemite samo te primere na Postonjskem z onesnaženjem voda, ki izvira iz kmetijstva.
Pa na Dravskem polju, talna voda.
Tam je podtalnica že dolga leta neuporabna.
Kako je z daljnovodi? Krajani bi jih najraje imeli povsod pod zemljo, kar pa je drago.
Ja, preveč upoštevamo negativni vidni vpliv daljnovoda na prostor. Moti nas, ker ga vidimo.
Kaj pa žled? Ta podzemnemu kablu ne more nič.
To je res, le da je žled sam po sebi problem funkcioniranja daljnovoda, kar pa je stvar projektantov, torej elektroinženirjev, ne problem varstva okolja. Zaupam, da so dobri strokovnjaki. Po drugi strani pa ima utegne imeti kabel zelo hude posledice v okolju: razkopati morate zemljo in omejuje druge rabe.
Hja, če je dovolj globoko, lahko kmetijstvo zgoraj funkcionira kot prej.
Visokih rastlin, kot so sadno drevje in vinska trta, se zaradi preglobokega koreninskega sistema običajno ne dovoljuje, saj kabla ni mogoče idealno izolirati. Zelo pomemben vidik je pri tem tudi problem okvar.
Če imate dovolj veliko kineto, niti ne, seveda je pa izkop v tem primeru večji in kabelski sistem še dodatno dražji.
Pa opustošenje v prostoru, kineta je v zemlji vendarle tujek. Opazujemo le prostor, ki ga najlažje dosežemo. Človek večino informacij iz okolja dobiva z vidom, zaradi tega je vizualni vtis tako zelo pomemben. Le malo pa vemo o tem, kaj se dogaja pod zemljo. Tam lahko nastane cela vrsta težav, ki so z vidike celovitega varstva okolja zelo pomembne: od podzemnih vodnih tokov, prek različnih kemičnih sprememb in samega talnega ekosistema oziroma biotopov v tleh, do simbiotskih odnosov med organizmi, pa še kaj bi se našlo.
Obstajajo sicer tudi vrtalne naprave, pri katerih ni treba zgoraj nič razkopati.
Ja, tudi to je mogoče. Mislim pa, da je to za sedaj še omejeno na izjemne položaje, na primer pod vodnimi tokovi in na zahtevne objekte nasploh.
Je veliko ceneje, ne morete pa s tem narediti neke velike kinete, v kateri bi lahko človek stal.
Poleg tega je 400-kilovoltni daljnovod tehnično še danes hudo zahtevna naprava, res pa je, da elektriko v velika mesta dejansko pripeljejo s podzemnimi kabli. O teh stvareh nekaj malega vem, ker sem veliko sodeloval z elektroenergetiki. In moram reči, da so do kablov vsi zelo skeptični.
Daljnovod med obratovanjem veliko manj škoduje prostoru, pa tudi ko pride do konca življenjske dobe, ga je razmeroma lahko odstraniti in prostor vrniti v prvotno stanje. Seveda ga moramo postaviti tako, da ga čim manj vidimo. Na primer tisti 400-kilovoltni se s Krasa spusti v Vipavsko dolino in je tam skoraj neviden. Daleč je od cest, po katerih se navadno vozimo, pa tudi sicer je tako speljan, da ni preveč opazen.
In pri novogradnjah moramo, kot rečeno, vključiti tudi laično javnost.
Pri bodočih objektih je treba dejansko pomagati civilnim iniciativam, ki v soočenjih praviloma niso v enakopravnem položaju. Zveza javna razprava sicer zveni zelo demokratično, toda ko pride do soočenja interesov v javni razpravi, se nenadoma izkaže, da so eni interesi veliko bolj strokovno podprti kot drugi. Tako pridemo do vprašanja, kako omogočiti, da bi bila razprava te vrste bistveno enakopravnejša kot običajno dejansko je.
Saj veste, kako to gre. Pride dolgolas »civilni iniciativec« in začne govoriti, kako bo s predvideno novogradnjo prizadeta na primer vrsta nekega redkega deževnika – in postane tarča splošnega posmeha. Toda zanj velja isto kot za tistega, ki se je pritoževal zaradi dimnika oziroma svojega pogleda skozi okno: zakaj pa tak deževnik ne bi bil vreden enake obravnave kot karkoli drugega?
Če je to mogoče.
Ja, če je to mogoče, vendar je uresničitev odvisna predvsem od strokovne priprave ustreznih alternativ. Omogočiti moramo, da druga strokovna ekipa, drugi profesionalci, delajo z izhodišč, ki jih postavi neka lokalna pobuda. Pri čemer ne gre za to, da bi se potem soočali dve profesionalni ekipi, temveč da imajo vsi, ki se soočajo, za seboj strokovno dobro pripravljena gradiva.
Seveda je tudi to vprašanje denarja. Kdo bo to plačal, država ali bodoči investitor? V drugem primeru bi to pomenilo, da mora naložbenik narediti dva načrta.
Začeli ste kot inženir agronomije, ali ne?
Ja, sem agronom. Krajinska arhitektura v Sloveniji je pravzaprav izšla iz kmetijstva. In tudi zato ostaja na biotehniški fakulteti, kjer sta študij in oddelek za krajinsko arhitekturo. Večina evropskih držav ga ima v okviru agronomskih fakultet. Pomemben del dejavnosti krajinskega arhitekta namreč temelji na naravoslovnem in tudi biotehniškem znanju: rast in gojenje rastlin, predvsem gojenje. Seveda je oblikovalski vidik tudi zelo pomemben, saj so bila največja dela na področju krajinske arhitekture, tudi v preteklosti, veliko bolj arhitekturna kot biotehniška - vegetacijski del je bil v manjši meri izhodišče za oblikovanje.
