Tiskane izdaje
O tem, kakšne in kako pogoste so posledice trka pernatih in jeklenih ptic, ponavadi poročajo iz okolij, kjer so znana bivališča in selitvene poti kanadskih gosi. Vendar varnost letalskega prometa, predvsem med vzletom in pristankom, ogrožajo tudi druge ptice, pri nas na primer štorklje, race, kanje in še nekatere.
Kako pristojne službe na ožjem in širšem območju letališč preprečujejo taka neljuba »bližnja srečanja«, pojasnjuje Dušan Sofrič, v podjetju Aerodrom na Brniku odgovoren za varnost in zaščito. Naloga vključuje različne ukrepe za preprečevanje trkov letal s pticami. Kot je dobro znano iz poročil, posvetov in strokovnih smernic, ki jih sprejemajo agencije, odgovorne za varnost v zraku, ti namreč lahko povzročijo hude poškodbe zračnih plovil ali celo privedejo do nesreče.
A najprej nekaj podatkov. Kaj kaže dolgoročna statistika o trkih ptic in letal na brniškem letališču ter kakšna so ta nihanja glede na letni čas, selitvena obdobja in morebitne druge posebnosti?
Na našem letališču statistika kaže skokovito rast po letu 2009, ko se je to število od 14 potrjenih trkov leto za tem povečalo na 39, lani pa na 57. S temi podatki se ne razlikujemo od evropskega povprečja, ni pa jasno, čemu bi lahko pripisali povečanje. Trkov letal s pticami je na splošno največ v poletnih mesecih, vendar se dogajajo tudi v drugih letnih časih.
Kako dnevno oziroma sezonsko spremljate aktivnosti ptic na brniškem letališču in kako preprečujete trke z letali?
Za ta vidik varnosti letalskega prometa na območju letališča imamo predvidene različne ukrepe in jih tudi izvajamo. Če najprej navedem aktivne, je to predvsem stalno preventivno opazovanje okolja, se pravi ptic na območju manevrskih površin, še posebno na vzletno-pristajalni stezi in priletno-odletni ravnini znotraj letališke varnostne ograje. Spremljamo stanje glede na vrsto in številčnost ptic in se sproti odločamo za metodo njihovega motenja oziroma pregona z letališča. Naše preventivne dejavnosti so odvisne od letnega časa, vsakdanje delo pa se običajno začne ob zori in konča ob sončnem zahodu. Dolgotrajno opazovanje gibanja ptic na območju letališča nam kaže njihovo povečano aktivnost do devetih zjutraj. Pozneje čez dan se nekoliko zmanjša, nato nov vrh doseže nekako ob 16. uri. Ponoči ponavadi pregon ptic ni potreben, včasih pa moramo kljub temu ukrepati, kadar to zahteva letališka kontrola letenja.
S katerimi tehničnimi pripomočki odganjate ptice z območja pristajalno-vzletnih stez oziroma iz zračnega prostora nad letališčem?
Za pregon nekaterih ptic je pogosto dovolj že troblja. Podobno kot na drugih letališčih največkrat uporabimo pirotehnična sredstva z glasnim pokom ali žvižgajočim zvokom. Projektili se razlikujejo po dometu, jakosti poka in svetlobnem učinku. Od pirotehničnih sredstev imamo na voljo rakete, petarde z različnimi zvočnimi in vizualnimi učinki. Prav tako uporabljamo naprave z bioakustičnimi zvoki, ki jih ptice zaznavajo kot klic v sili, posebne elektronske zvoke in drugo. Na voljo so še različna vizualna sredstva, na primer luči in laserji. Pri uporabi pirotehničnih sredstev upoštevamo nekatera pravila: ko je ptica na tleh, je priporočljivo, da projektil detonira pod njenim vidnim poljem, ko je v zraku, izstrelimo dodatni izstrelek med vzletno-pristajalno stezo oziroma vozno stezo in ptico. Najbolj zahtevno je usmerjanje jate ptic. Izstrelki ne smejo biti usmerjeni v sredino jate, ker bi povzročili zmedo. S projektili, izstreljenimi pred jato, jo poskušamo preusmeriti drugam.
V avtomobilskem prometu včasih vidimo, da se ptice, vajene hrupa in pločevine, do zadnjega trenutka ne umaknejo s ceste. Kako se pri vašem delu obnesejo zvočni signali, predvsem omenjeno posnemanje ptičjega opozorila za nevarnost?
Letos smo začeli uporabljati napravo premier 1500 proizvajalca Scarecrow, ki omogoča oddajanje posnetih zvokov ptic v nevarnosti. Kot sem že dejal, se različne vrste ptic z značilnimi glasovi opozarjajo na neposredno nevarnost in se instinktivno umaknejo. Taka so »pravila« v pernatem svetu, odziv na naše ukrepe z omenjeno tehnično napravo pa je različen. Odvisen je od vrste ptic, prav tako nanj vplivajo gnezdenje, prehranjevanje, starostna sestava, torej število mlajših in starejših ptic, in drugo. Pogosta oziroma dolgotrajnejša uporaba te naprave, ki posnema glasove ptic v nevarnosti, lahko za nekaj časa pomaga pri spreminjanju vedenjskih vzorcev. Verjetneje je, da se ne bodo približale krajem, kjer si jih ne želimo. Vendar izkušnje kažejo, da se čez čas navadijo na posnete zvoke in tehnična ukana ni več dovolj učinkovita. Se pa to zgodi veliko pozneje kot pri uporabi pirotehnike.
Kaj pa še druge vrste tehnične opreme? Bi si tudi pri nas lahko pomagali s sodobnimi polavtomatskimi roboti za odganjanje ptic, ki so jih pred nedavnim razvili v Koreji?
Če imate v mislih robote, ki po obliki spominjajo na primer na sokola, to je tako imenovani »falcorobot«, in lahko tudi letijo, je to ena od zelo domiselnih in najbrž tudi učinkovitih metod za odganjanje ptic, ki se, kot poročajo, dlje izogibajo tako nadzorovanemu območju. Vendar pa je pri odločanju za vsak tak ali podoben nov ukrep treba upoštevati več dejavnikov in odgovorno pretehtati, kako bo kateri deloval v lokalnem okolju, kakšna so dodatna ali nova tveganja ... Pri nas verjetno robot ne bi bil tako uspešen, ker sta kanja in postovka, najbolj problematični vrsti ptic, ki se pojavljajo na območju letališča, ujedi in zanju sokol ni grožnja. Če bi razmišljali o nakupu robota, bi morali upoštevati značilne dejavnike okolja in nekatere omejitve, kot so hitrost vetra, omejena oddaljenost modela in vidnega polja upravljavca ter potrebna visoka stopnja njegove izurjenosti.
Na nekaterih tujih letališčih imajo v službi za varnost, če lahko rečemo v šali, »zaposlene« tudi sokole selce ...
Sokole selce res uporabljajo na nekaterih evropskih letališčih kot eno od metod za odganjanje ptic. Vendar tudi to spremlja več omejitev oziroma zahtev. S tem se lahko ukvarjajo le dobro izurjeni sokolarji, ki morajo imeti svojo ekipo. Upoštevati je treba še nekatere druge zahteve in posebnosti posameznega okolja, zato se niso uveljavili zelo na široko. S pomočjo sokolarja smo nekaj časa preganjali ptice tudi pri nas. Kot pa sem že omenil, je s pojavom drugih ujed, kot sta kanja in postovka, ta ukrep izgubil pomen in smo ga opustili. Na drugih evropskih letališčih poleg tega odganjajo ptice še drugače. Ponekod se odločajo za šolane pse, drugje za uporabo repelentov, ki se posujejo po tleh in s tem odganjajo glodavce, nameščajo imitacije plenilcev in ujed, prestavljajo ptice in gnezda na druge, ustreznejše kraje, skrbno načrtujejo objekte, da živalim ne omogočajo zatočišča.
Kako glede na izkušnje in predvidene razširitve letaliških površin načrtujete programe za preprečevanje trkov letal in ptic?
Vsako leto opravimo oceno tveganja za trke s pticami. S pridobljeno matriko, ki temelji na podatkih o dosedanjih trkih in ugotovitvah preventivnih pregledov zaznavanja ptic, izračunamo verjetnost za trk pri posameznih vrstah ptic. Določimo, katera vrsta za naše letališče pomeni največje tveganje, nato sledi iskanje ustreznih dodatnih ukrepov, s katerimi poskušamo zmanjšati to tveganje.
Do katere višine letenja so ptice najbolj nevarne za trke z letali?
Za letalo je nevarna vsaka ptica. Trki se lahko zgodijo na katerikoli višini, čeprav se jih statistično večina zgodi med pristankom in vzletom letala, torej na letališču oziroma v njegovi bližini.
Kakšna je moč udarca pri trku žive in jeklene ptice?
Moč trka lahko izračunamo po posebni formuli glede na velikost, težo ptice, hitrost trka in druge okoliščine. Najpogosteje, še posebej po znanem dogodku z zasilnim pristankom na reki Hudson v New Yorku, se kot ilustrativen primer omenja tveganje pri trku letala in kanadskih gosi. Izračun za primer kanadske gosi, težke 6,8 kilograma, pokaže, da bo moč udarca ob letalo, ki vozi s hitrostjo 648 kilometrov na uro, kar 50 ton. Podobno se lahko izračuna tveganje za različne poškodbe na letalu, ko trčijo vanj na primer štorklje, race, galebi ali druge manjše ptice.
Poleg opisanih aktivnih ukrepov za preprečevanje trka letal s pticami so pomembni tudi tako imenovani pasivni ukrepi. Kateri predvsem?
S pasivnimi ukrepi naj bi dosegli, da letališke površine oziroma neposredna okolica ne bi bile privlačne za ptice in druge živali. Gre za spremljanje in spreminjanje naravnih dejavnikov, ki lahko precej pripomorejo k večji ali manjši stalni naseljenosti posameznih vrst ptic na vplivnem območju letališča. Govorimo o upravljanju habitata, pri čemer pa so naše možnosti omejene. Ne moremo vplivati na migracijske poti selivk, poleg tega je letališče reliefno obdano z rekami, umetnimi jezeri, hribi in gorami ter velikimi gozdnimi površinami. V ožji in širši okolici je območje intenzivne kmetijske dejavnosti, kjer so tudi ugodne razmere za številne vrste ptic. V naših programih zagotavljanja varnosti na letališču in preprečevanja trkov letal s pticami upoštevamo naravne dejavnike in temu prilagajamo ukrepe, kot je način košnje trave znotraj letališke ograje in drugo. Izkušnje pa kažejo, da bo treba v prihodnje več pozornosti nameniti vplivom spremenjenih podnebnih razmer in posodobiti sistem pasivne metode, ki se uporablja od gradnje letališča leta 1963. Zadnji dve leti že teče znanstvenoraziskovalni projekt, ki bo podlaga za dolgoročno trajnostno, torej do okolja prijazno naravnane ukrepe za preprečevanje trkov letal s pticami.
