Tiskane izdaje
Segment prenosnikov z zasloni, ki imajo diagonalo 39,6 cm (ali podobno), je najbolj množičen. V njem vsak proizvajalec ponuja množico modelov in v trgovinah, še posebej spletnih, se jih lahko nabere tudi po več deset. Zato je izbira izjemno težka.
Namen našega tokratnega preizkusa ni bil pretipati in uporabljati take množice proizvodov niti izbirati najboljši izmed vse te množice. Želimo zgolj pokazati na razlike med različnimi prenosniki, pogledati, kaj dejansko dobimo za več denarja in opozoriti, na kaj je treba biti pozoren. Soočili smo sicer naslednje modele: Asus n56vz, HP envy 6, Lenovo thinkpad edge e530 in Sony vaio e.
Materiali in sledilna ploščica
Dva od četverice - lenovo in sony - sta precej klasična predstavnika prenosnikov iz tega segmenta. Ohišje je debelo in pri lenovu tudi na otip izrazito plastično, je Sonyjev model vsaj oblikovan z nekaj domišljije. Ne pri enem ne pri drugem ni kakšnega inženirskega presežka, je pa njuna masa s približno dvema kilogramoma in pol povsem sprejemljiva. Zaradi klasične zasnove pa sta tudi cenovno najnižje, staneta namreč 700 (lenovo) oz. 800 evrov (sony).
Asusov n56vz, ki je najdražji model na preizkusu (približno 1100 evrov), oblikovno malo bolj izstopa, predvsem z zvočniki, ki se navidezno širijo proti sredini in zaokroženimi robovi spodnjega dela ohišja. Zato pa je z maso 2,7 kg tudi najtežji na preizkusu. Kljub večji masi izgleda precej bolje in bolj prestižno od lenova in sonyja, ima pa tudi nekatere dodatke, ki jih cenejša tekmeca ne premoreta.
Envy 6 podjetja Hewlett Packard, še vedno največjega svetovnega proizvajalca osebnih računalnikov, je bil kljub vsem Asusovim dobrim značilnostim najbolj zanimiv prenosnik na preizkusu. Je namreč poskus, kako za dokaj dostopno ceno (900 evrov) ponuditi zmogljiv, a vseeno relativno tanek in lahek prenosnik. Njegova oblika zato takoj pade v oči, nekaj več kot dva kilograma pa je zelo dobra teža za tak izdelek.
Trend je jasen - vstopna cena pomeni enostavno oblikovanje, pretiran občutek plastičnosti, veliko debelino in dolgočasnost. Šele, ko se približate evrskemu tisočaku, je možno dobiti kaj bolj vznemirljivega, tanjšega, ekskluzivnega.
Pri tipkovnicah in sledilnih ploščicah, po drugi strani, ni prave povezave med ceno in kvaliteto. Med tipkovnicami ima lenovo res najslabšo, z neprijazno oblikovanimi tipkami, a najboljšo ima sony, ki je drugi najcenejši. Prav tako ima ta model najbolj uporabno sledilno ploščico. Ali drugače, tako, ki nam ni ves čas žrla živcev. Kot tista pri HP-ju, kjer nam je sledilka na zaslonu ves čas uhajala, desni klik na tej ploščici pa je izjemno neprijazen.
Asusova je bila nenatančna, podobno tudi lenovova, ki je poleg tega še nadležno vpeta samo na zgornji strani, zato se ob vsakem pritisku neprijazno in glasno vdre. Nasploh so tipkovnice na splošno kvalitetnejše od sledilnih ploščic, kjer je večina proizvajalcev daleč od Appla in njegovih macbookov.
Zaslon in večpredstavnost
Večina zaslonov v tem segmentu ima še vedno mizerno razločljivost 1366 x 768 točk. V primerjavi s pametnimi telefoni in tablicami je gostota pik zelo nizka. Take zaslone so imeli trije modeli na preizkusu, le Asusov prenosnik je imel polno visoko razločlivost (1920 x 1080). Tudi vidni koti so dobri le pri tem modelu, pri ostalih pa slabi, še posebej, če zaslon gledamo od zgoraj in spodaj.
Lenovo in HP imata vsaj solidne vidne kote od strani, Sony pa je tudi glede tega slab. Zadeva je jasna, za manj kot tisočaka se dobrega zaslona v prenosniku žal ne dobi. Envy 6 bi bil z višjo razločljivostjo in boljšo kvaliteto zaslona skoraj idealen prenosnik za običajnega uporabnika, za Asusa z zelo dobrim zaslonom pa menimo, da je pretežak in premalo spoliran za svojo ceno.
Asus je sicer najboljši za ogled videov in podobno uporabo, saj ima daleč najboljše zvočnike, pod katere se je podpisalo dansko podjetje Bang & Olufsen. Kupec zraven dobi tudi dodaten nizkotonski zvočnik, ki pa velike razlike v zvoku ne povzroči. HP-jev envy se prav tako ponaša z zvočniško znamko (Beats), a je zvok precej bolj prazen kot pri asusu in nič dosti boljši kot pri lenovu. Medtem ko je sony v tem pogledu presenetljivo povprečen, saj je zvok povsem plehek.
Zmogljivost in hitrost
Hitrost računalnika je seveda odvisna od vgrajenih komponent in tudi prenosniki, ki smo jih preizkusili so le ena od možnih konfiguracij znotraj istega modela. V osnovi so vsi dovolj dobri za poganjanje česarkoli, razen morda najzahtevnejših iger ali grafičnih programov. Se je pa asusu in lenovu poznal procesor core i7, ne samo zaradi hitrosti in odzivnosti sistema. Zanimivo je namreč, da sta se manj zmogljiva procesorja core i5 v ostalih dveh prenosnikih bolj segrevala. Nasploh je bil glede segrevanja in hrupa daleč najboljši najdražji model, kar smo tudi pričakovali.
Najcenejši prenosnik (lenovo) je bil tudi edini, ki ni imel namenskega grafičnega čipa (AMD radeon ali Nvidia geforce) in pomnilnika, temveč se za izris slike na zaslonu zanaša kar na osrednji procesor in pomnilnik. Razlika se v praksi najbolj pozna pri igrah, predvajanju videa HD in podobnih opravilih. Vsaj pri sonyju smo prepričani, da je boljši nakup za sto evrov cenejši model s procesorjem core i3.
Envju 6 kot edinemu na tokratnem preizkusu k večji odzivnosti pomaga dodaten, sicer majhen (32 GB) bliskovni pogon poleg trdega diska, kamor sistem shranjuje datoteke, do katerih najpogosteje dostopa. Tudi zagon je zelo hiter, saj traja manj kot pol minute.
Programje in baterija
Sonyjev računalnik je namreč imel najslabšo kombinacijo strojne in programske opreme. V ozadju je teklo toliko programov, ki jih povprčen uporabnik ne bo znal odstraniti, da je bil procesor ves čas obremenjen z vsaj 15-odstotki. To je povzročalo tako gretje računalnika kot konstantno delovanje ne ravno tihega ventilatorja. Nenazadnje pa je vplivalo tudi na trajanje baterije med predvajanjem videa HD z youtuba, ki je bilo z dvema urama najkrajše na testu.
Tudi lenovo je imel skrajno nadležno programsko opremo, nekakšno alternativno namizje za različne programe (aplikacije), ki ga ni enostavno zapreti. Trajanje baterije pa je bilo le marginalno daljše kot pri sonyju.
Vendar nas niti Asus niti HP nista razveselila z manj navlake, čeprav sta bila glede tega nekoliko manj nadležna in je vse skupaj manj vplivalo na trajanje baterije. To je bilo s tremi urami najdaljše pri modelu envy 6, čeprav je prenosnik najtanjši, asus pa je zdržal približno 15 minut manj.
Seveda bi ob bolj vsakdanji uporabi vsi prenosniki zdržali vsaj pol dlje. Nam je pa asus povzročal težave s privzeto nastavitvijo možnosti porabe, ki je ves čas izklapljala različne »porabnike«, zaradi česar smo imeli izjemno slabo brezžično (wi-fi) povezavo. Podobno kot z odstranjevanjem nepotrebnih in nekoristnih prednaloženih programov bodo tudi to nastavitev neuki uporabniki le stežka sami spremenili.
Ogled pred nakupom
Naš tokratni preizkus je pokazal, da je marsikatero lastnost prenosnika na žalost skoraj nemogoče odkriti pred nakupom. Možno je v trgovini preizkusti tipkovnico in sledilno ploščico, kar v vsakem primeru priporočamo. Možno si je ogledati zaslon, čeprav na njegovo kakovost lahko sklepamo že iz cene in razločljivosti.
Tudi sama oblika, velikost in uporabljeni materiali hitro povedo, koliko se je proizvajalec potrudil s posameznim modelom, kot smo tokrat videli pri HP-ju in Asusu. Toda nadležnega prednaloženega programja v trgovini ne boste zaznali, prav tako ne boste vedeli, koliko se prenosnik segreva in kako glasen je ventilator, še manj, kako dolgo traja baterija. Vseeno pa lahko ocenimo, da za manj kot 900 evrov ta čas ni mogoče kupiti res spodobnega prenosnika običajne velikosti.
