Ko je prvi človek na Luni igral golf

Poletu je poveljeval Alan Shepard. Pilot komandnega modula je bil Stuart Roosa, pilot lunarnega pa Edgar Mitchell. Izstrelitev so izvedli 31. januarja 1971; celotna odprava naj bi predvidoma trajala devet dni. Cilj je bilo gorato območje Lune, znano kot Fra Mauro. Ravno to območje je bilo tudi cilj prejšnje odprave Apolla 13, ki pa tja ni prispel zaradi znane hude okvare, ki je ogrozila življenja astronavtov; po skoraj čudežni reševalni akciji so se James Lovell, John Swigert in Fred Haise sicer srečno vrnili na Zemljo, toda osvajanje Lune so morali prepustiti naslednjim poletom v okviru programa Apollo.


Najstarejši ameriški astronavt

V času poleta Apolla 14 je bil Shepard najstarejši ameriški astronavt, prvi Američan, ki je leta 1961 v suborbitalnem poletu poletel v vesolje, in edini od sedmih astronavtov programa Mercury (prvega programa enosedežnih vesoljskih ladij, s katerimi so ameriški astronavti prvič potovali v vesolje), ki je poletel proti Luni in tudi pristal na njeni površini. To je bil zanj velik osebni dosežek, saj je imel od leta 1964 do 1968 hude zdravstvene težave z notranjim ušesom in ravnotežjem, tako da ni mogel sodelovati pri poletih dvosedežnih vesoljskih sond Gemini, ki so bile nekakšna generalka za program Apollo.

Kot vse Apolle sta tudi Apollo 14 sestavljala komandni in servisni modul, imenovan Kitty Hawk, in lunarni modul z imenom Antares. Posebnost pri izstrelitvi je bilo dejstvo, da je bila prvič pri programu Apollo odložena zaradi neugodnih vremenskih razmer. Sam polet do zemeljske krožnice je nato potekal brez težav. Ravno tako je po programu delovala tretja stopnja in usmerila celotno kompozicijo proti Luni. Težave so se pojavile šele, ko je bilo treba potegniti lunarni modul s tretje stopnje ali vrha prisekanega stožca, kjer je bil med izstrelitvijo varno shranjen. Tako so skoraj dve uri porabili za trdno spojitev lunarnega modula s servisnim in komandnim. Astronavtom in strokovnjakom na Zemlji ni uspelo ugotoviti vzroka omenjenih težav. Preostali del potovanja do Lune je potekal normalno in brez zapletov. Četrtega februarja je Apollo 14 vstopil v Lunino krožnico. Kmalu zatem, ko se je lunarni modul ločil od komandnega in servisnega in se začel spuščati proti površini Lune, je začel nagajati računalniški sistem. Strokovnjaki na Zemlji so problem hitro odpravili in spuščanje se je lahko nadaljevalo. Nato so se pojavile še težave zaradi nepravilnega delovanja radarskega višinomera, toda tudi te so hitro rešili. Shepard je prevzel ročno vodenje in pristal tako blizu vnaprej izbranega mesta, kot se ni posrečilo pri nobenem pristanku na Luni.


Prvič z vozičkom

Shepardove prve besede, ko je kot peti Zemljan stopil na površino Lune, so bile: »Dolgo časa je bilo potrebno, in zdaj smo tukaj.« Na Luno je stopil slabih deset let zatem, ko je 5. maja 1961 na krovu kapsule Mercury kot prvi Američan poletel v vesolje.

Med prvim vesoljskim sprehodom sta Shepard in Mitchell na površino namestila nove znanstvene instrumente, ki so bili namenjeni predvsem seizmičnim raziskavam. Pri tem sta si prvič pomagala z vozičkom, ki je imel zelo učeno ime Modularized Equipment Transporter (MET). Med drugim sprehodom po Lunini površini sta nameravala priti do roba kraterja Cone, z ocenjenim premerom 300 metrov, vendar na neznanem valovitem terenu nista našla njegovega roba. Kasnejše analize podatkov in tudi posnetkov sedanjega umetnega satelita LRO so pokazale, da sta se kraterju približala na vsaj 30 metrov.

Astronavta sta na površini zbrala več kot 42 kilogramov različnih vzorcev Luninih tal. Ukvarjala pa sta se tudi z manj resnimi dejavnostmi. Shepard je na Luno pretihotapil nekakšno palico in dve žogici za golf. Naredil je nekaj zamahov z levo roko (zaradi omejene gibljivosti vesoljske obleke precej nerodno), vendar je prvo žogico zgrešil. Vznemirjeno pa je zatrjeval, da je druga žogica letela »kilometre in kilometre daleč«. Vzrok za tako trditev je seveda šestkrat manjša Lunina težnost; kasneje je pretirano oceno popravil na razdaljo od 180 do 370 metrov. Mitchell je nato kot kopje uporabil še ročico lunarne lopatice in tako začel prvo »lunarno olimpijado«.


Živ je samo še Mitchell

Vzlet z Lune so izvedli 6. februarja 1971. Dve uri in pol kasneje sta bila Antares in Kitty Hawk spojena. Tri ure zatem so zgornji del lunarnega modula poslali proti Lunini površini, Kitty Hawk pa je odpotoval proti domu. Na poti proti Zemlji je posadka izvedla še nekaj poskusov, pri katerih so preverjali uporabnost raziskovanja v breztežnem stanju. Rezultati so bili dovolj zanimivi, da so jih kasneje nadaljevali pri programu vesoljske postaje Skylab, med poleti vesoljskih raketoplanov in jih še vedno izvajajo tudi na Mednarodni vesoljski postaji.

Kitty Hawk je normalno vstopila v zemeljsko atmosfero in v zgodnjih jutranjih urah 9. februarja 1971 pristala manj kot kilometer od ciljne točke v južnem Tihem oceanu blizu letalonosilke USS New Orleans; polet je trajal 216 ur in 14 minut. Tri dni zatem so astronavte prepeljali v 15-dnevno karanteno.

Od vseh treh članov posadke je danes živ samo še Edgar Mitchell.

*

V okviru poleta Apolla 14 so uresničili vse načrtovane naloge. 
Najpomembnejši dosežki so:

– To je bil tretji uspešni polet in pristanek astronavtov na Luni.
– Prvič so uporabili »voziček« (MET).
– Astronavta sta se po Lunini površini sprehajala 9 ur in 47 minut.
– Shepard in Mitchell sta na Luni prehodila 3,3 kilometra.
– Na Luni sta nabrala več kot 42 kilogramov vzorcev.
– Pristajalni modul je bil na Luni 33 ur.
– Pri vzletu z Lune so prvič uporabili skrajšani postopek združitve komandnega in lunarnega modula.
– Astronavti so izvedli obširne raziskovalne in eksperimentalne dejavnosti v Lunini krožnici in med poletom nazaj proti Zemlji.