Tiskane izdaje
Kar nekajkrat se je letos že ugibalo, ali bomo lahko opazovali komet s prostim očesom, a tako Atlas kot Swan sta na poti proti Soncu razpadla. Zdaj pa je priletel Neowise in zaenkrat dobro kljubuje vročini ter je že dovolj svetel, da se ga vidi na jutranjem nebu, nizko nad severovzhodnim obzorjem.
A kometi so nepredvidljivi; sestavljeni so iz ledu in kamenja in ko so v bližini sonca, začne led sublimirati. Če jedro ni dovolj trdno, se lahko razleti in izgine. Zato je bolje priložnost zagrabiti čim prej.
Takole ga je v objektiv ujel Matej Mihelčič, astrofotograf in spletni urednik astronomske revije Spika:
Komet z uradnim imenom C/2020 F3 (Neowise) bo Zemlji najbližje 23. julija, ko bo od Zemlje oddaljen okoli 103 milijone kilometrov. Po navedbah portala Space.com bo komet v prihodnjih dneh zjutraj najvišje nad obzorjem 11. julija. Sredi julija pa ga bi lahko opazovali celo noč, a bo zelo nizko nad severnim obzorjem.
Neowise je eden redkih kometov, vidnih s prostim očesom, a še zdaleč ni in ne bo tako svetel kot komet Hale-Bopp ali C/1995 O1, ki ga uvršajo med tako imenovane velike komete, ki so na nebu dlje časa vidni s prostim očesom. Komet je bil viden leta 1997. Neowise za zdaj še ne pade v kategorijo velikih kometov, so zapisali na porstalu Space.com.
Komet Neowise so odkrili 27. marca 2020, in sicer s pomočjo Nasinega infrardečega vesoljskega teleskopa Neowise, ki so ga izstrelili leta 2009 in kroži v orbiti 525 kilometrov nad Zemljo ter opreza za bližnjezemeljskimi objekti, ki bi potencialno bili lahko nevarni za naš planet.
Soncu se je najbolj približal 3. julija, ko je bil od njega oddaljen 43 milijonov kilometrov, kar je nekoliko manj kot je povprečna oddaljenost Merkurja od Sonca. Ta del potovanja je za komete najbolj nevaren, saj ga lahko vročina uniči. Ker se ga še vedno vidi, je bližnje srečanje (očitno) dobro prestal.
Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti, je komet fotografiral z ljubljanskega gradu:
Astrofotograf Peter Komatović je komet posnel s Pohorja:
Na posnetku Petra Komatovića in Saša Dolenca so vidni tudi svetleči oblaki ali noktilucentni oblaki, ki so sicer pojav, večinoma viden na severnejših predelih. To so najvišje ležeči oblaki, saj nastajajo v mezosferi od 76 do 85 kilometrov visoko. To vrsto oblakov sestavljajo majhni ledeni kristali, ki se oblikujejo v izjemno mrzli plasti atmosfere. Kristalčki se večinoma prilepijo na prašne delce, ki so ostanki izgorelih meteorjev, aerosoli so v mezosferi lahko tudi posledica vulkanskih izbruhov ali človeškega onesnaževanja. Ker se oblaki, ki so jih prvič opisali leta 1885, iz leta v leto pogosteje pojavljajo tudi daleč od polov, jih nekateri prepoznavajo kot opozorilni znak podnebne krize.
Ruski kozmonavt Ivan Vagner je komet slikal z Mednarodne vesoljske postaje:
Komet nad Libanonom:
