Tiskane izdaje
Nedavno so na orkneyjskem mednarodnem festivalu znanosti dr. Edvardu Kobalu, direktorju Slovenske znanstvene fundacije, podelili članstvo v prestižnem Faradayevem klubu. Ta združuje maloštevilno mednarodno skupino uglednih promotorjev in popularizatorjev znanosti.
Kaj pomeni to članstvo?
Je veliko priznanje, ki ga res nisem pričakoval. Zame ima največjo vrednost to, da so mi ga podelili kolegi, promotorji in komunikatorji znanosti, za katere dobro vem, da so res izjemni. Prav tako mi veliko pomeni, da sem ga dobil na orkneyjskem festivalu, ki se ga že 15 let aktivno udeležujem, tam so me leta 2009 razglasili za dosmrtnega člana. Sam sem takrat izjavil, da imam Škotsko, ki me vsakič znova očara, za svojo drugo domovino. Najnovejše priznanje pa zame pomeni tudi obvezo, da človek vztraja pri svojem delu, ne glede na vse ovire.
Kako se sestajajo člani Faradayevega kluba?
Večinoma na dogodkih, kakršni so mednarodni festivali znanosti.
Ob takšnem priznanju je prav, da povemo nekaj več o vas, saj v intervjujih navadno govorite le o delu SZF. Kje ste odraščali?
V kmečki družini v Logatcu blizu Ljubljane. Tam sem tudi končal osemletko, nato sem se vpisal na srednjo kemijsko tehniško šolo.
V današnji prevladi gimnazij in podcenjevanju srednjih tehniških in drugih strokovnih šol se vsekakor zdi nenavadno, da ste se kot dober učenec vpisali v srednjo kemijsko šolo, ne na gimnazijo.
Saj sem najprej hotel na gimnazijo, celo vpisan sem že bil na Šubičevo. Toda tik pred zdajci sem se odločil, da grem raje na tehniško šolo.
Zakaj?
Samo zato, da bi čim prej začel s kemijo in predvsem z eksperimenti. Že od šestega razreda osemletke sem imel doma urejen laboratorij. Pomagal sem si s strokovno literaturo, ki je opisovala poskuse, v glavnem so bili to prevodi angleških in ameriških knjig, nekaj pa je bilo tudi domačih.
Ali so imeli pri vaši vnemi kak delež tudi osnovnošolski učitelji?
Zagotovo. Znali so nas spodbujati, še posebej gospa Resnikova, naša učiteljica kemije. Z nekim sošolcem sva bila tako zagnana, da sva ves čas tekmovala v znanju in se pripravljala celo na naslednje ure kemije.
Ste v zgodnjih letih hodili na tekmovanja iz kemije? Kako je bilo to takrat organizirano?
V osnovni šoli še nisem šel, sem se pa v srednji vključil v gibanje Znanost mladini. Tekmoval sem v znanju kemije in dvakrat tudi z raziskovalnimi projekti. Eden je bil vezan na kemijo vanadijevih spojin. Ta redki element sem izbral, ker se barve njegovih posameznih oblik zelo spreminjajo. Nalogo je ocenil pokojni profesor Franc Lazarini, ki mi je očital, da nimam mentorja. Mi je pa prav on pomagal, da sem prek prof. dr. Aleksandre Kornhauser prišel do mentorja, pokojnega prof. dr. Jožeta Slivnika. Takrat je delal na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Bil je strokovnjak za organsko in anorgansko kemijo, posvečal pa se je predvsem razvoju proizvodnje v rudniku urana na Žirovskem vrhu.
To je bil takrat tudi velik hit?
Takrat še, a so rudnik kmalu začeli zapirati. Pojavili pa so se novi obetavni kemijski izzivi, pri katerih smo lahko sodelovali tudi mladi raziskovalci.
Kje ste takrat videli svojo prihodnost?
Bil sem štipendist Instituta Jožef Stefan, vendar sem nameraval ostati na fakulteti, na oddelku za organsko kemijsko tehnologijo.
Kaj vas je odvrnilo od tega?
Bil sem asistent, potegoval sem se za habilitacijo za docenta, ki pa je kljub vsem pogojem – imel sem več kot dovolj člankov – nisem dobil. Nisem vztrajal in ugotavljal, zakaj se jim ne zdim primeren, raje sem odšel.
Takrat še ni bilo Slovenske znanstvene fundacije?
Ne, najprej sem se zaposlil v Državni založbi Slovenije, leta 1989 sem postal samostojni urednik, poleg tega sem se vključil v zgodnje odkrivanje mladih raziskovalnih talentov. Začel sem tudi sodelovati na nekaterih znanstvenih srečanjih, namenjenih razvoju ustvarjalnosti. To je bila dobra priprava na moje kasnejše delo v SZF.
Ste sami prispevali k nastanku SZF?
Prav na začetku še nisem bil zraven, prišel sem šele nekaj mesecev po ustanavljanju. V tistem času sem bil svetovalec dr. Rada Bohinca, ministra za znanost in tehnologijo, ki je bil tvorec zamisli o SZF. To se je dogajalo spomladi 1994., zakon o ustanovah pa smo dobili šele naslednje leto oktobra. Kljub temu je bila SZF že ustanovljena kot fundacija, vendar še po starem zakonu o ustanovah Dravske banovine iz leta 1930. Lahko rečem, da smo zamisel razmeroma hitro uveljavili. Čez eno leto je bila potrebna prilagoditev novemu zakonu, ki pa je bila v našem primeru minimalna, saj sem spremljal vse faze nastajanja zakona. Zelo hitro smo se tudi začeli povezovati s podobnimi ustanovami po svetu.
Kateri nalogi ste se v prvem obdobju najbolj posvetili?
Vsekakor najbolj finančni podpori podiplomskih študentov, mladih raziskovalcev. Resorno ministrstvo nam je zaupalo izvajanje programa mladih raziskovalcev, toda čez nekaj let so ga potegnili na ministrstvo in nato na ARRS. Prepričan sem, da bi mi to še vedno delali najbolje, saj imamo vse potrebne pogoje. Verjel sem, da je mogoče doseči spontano preobrazbo tistih podiplomskih študentov, ki najprej niso imeli statusa mladega raziskovalca, v raziskovalce s statusom. Za velik uspeh štejem tudi to, da nam je v nekem obdobju uspelo podpreti petsto mladih raziskovalcev na leto – za primerjavo naj povem, da bo teh mladih letos komaj dvesto.
Nekoč vas je v kemijo potegnilo eksperimentiranje. Vas še vedno veseli?
Še. To me je tudi spodbudilo, da sem oktobra 2010 ustanovil posebni raziskovalni laboratorij za otroke, ki je sestavni del naše fundacije. Mi smo dali na razpolago prostor, skupina donatorjev pa ga je opremila. Tu izvajamo delavnice iz širšega naravoslovja, kjer tudi sam dejavno sodelujem.
Bili ste morda naš prvi poklicni promotor znanosti. V vseh teh letih pa ste veliko prispevali k temu, da imamo zdaj pri nas že kar lepo število promotorjev. Kako se, po vaših izkušnjah, najbolj učinkovito organizira tovrstno usposabljanje?
SZF od leta 2003 prireja delavnice, na katerih se raziskovalci lahko usposobijo za komunikatorje znanosti. Zanimivo, da se prav najmlajša, tako imenovana y generacija, ki je komaj začela raziskovalno pot, zelo zanima za predstavljanje znanosti v javnosti. Enako je z malce starejšo x generacijo. Spodbudno je, da so pripravljeni nastopiti tudi na festivalih znanosti – naj ob tej priložnosti spomnim, da bomo čez slabe tri tedne, na začetku oktobra, imeli že 18. slovenski festival znanosti.
Ali omenjene delavnice zadoščajo za naše potrebe?
Ne, potrebovali bi bistveno več komunikatorjev znanosti. To sem že velikokrat predlagal resornim ministrom, a žal brez uspeha. Usposabljanje bi morali omogočiti vsem zainteresiranim in pripravljati takšne delavnice skozi vse leto. To bi najbolj koristilo samim raziskovalcem, saj bi s pridobljenimi veščinami lažje uveljavili tudi svoje raziskovalne projekte.
To navsezadnje potrjujejo raziskovalci iz Velike Britanije, ki ima morda največji delež komunikatorjev znanosti na svetu, njeni raziskovalci pa so najuspešnejši pri pridobivanju prestižnih štipendij Evropskega raziskovalnega sklada.
Strinjam se, da to ni naključno sovpadanje. Opozoril pa bi še, da v Sloveniji na splošno podcenjujemo navzočnost v Evropi. Če nisi dovolj navzoč v dogajanju, potem ne moreš pričakovati, da ti bodo podelili koordinacijo kakšnega projekta. Osebni stiki imajo še vedno veliko težo, precej večjo, kot pri nas očitno sodi večina raziskovalcev in tistih, ki jim te stike omogočajo.
