Tiskane izdaje
Bi nas lahko bele strehe, ceste, pločniki in parkirišča rešili more grozeče globalne otoplitve? Zveni prelepo, da bi lahko bilo res, a vendarle prav to predlaga skupina kanadskih znanstvenikov v članku, objavljenem v najnovejši številki ugledne britanske revije Environmental Research Letters.
V članku, ki je že takoj po objavi v petek povzročil instantne odzive v krogih na spletu, skupina znanstvenikov z montrealske univerze Concordia predstavlja, kaj bi za naše okolje pomenil scenarij, po katerem bi bila večina urbanih površin (gre za strehe, ceste, parkirišča, pločnike) spremenjenih tako, da bi bolj odbijale sončne žarke.
Kot če bi vse avtomobile umaknili s cest za 50 let
Izračunali so, da bi s povečanjem odboja sončnih žarkov, to je s tako imenovanim albedom (pojavom, pri katerem bele površine odbijajo precejšen del sončnih žarkov), na urbanih površinah na 0,1 – albedo se meri z lestvico od nič do ena – dosegli tak učinek, kot če bi zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida za od 130 do 150 milijard ton. Nazorneje povedano, učinek bi bil podoben, kot če bi vse avtomobile na svetu – ob domnevi, da vsak izpuha v ozračje okoli 4 tone ogljikovega dioksida na leto – umaknili s cest za 50 let.
To ne bi bilo le olajšanje v prizadevanjih za razbremenitev ozračja z ogljikovim dioksidom, pač pa bi po njihovi presoji pomenilo tudi velikanski finančni prihranek. Z ogljikovim dioksidom se namreč trenutno trguje po ceni 25 dolarjev za tono. Avtorji omenjenega scenarija so zato izračunali, da bi prihranki lahko znašali od 3300 do 3800 milijard dolarjev.
Albedo se meri po lestvici od 0 za neodbojne, črne površine pa do 1 za povsem bele, odbojne površine. Po mnenju avtorjev scenarija bi bilo mogoče albedo vseh streh v povprečju povečati na 0,25, albedo vseh tlakovanih, asfaltiranih ali kako drugače obloženih površin pa na okoli 0,15. Po njihovih izračunih bi skupno povečanje albeda mest tako zneslo okoli 0,10.
Že pred to študijo so nekateri raziskovalci menili, da bi povečanje albeda površin utegnilo biti učinkovit način za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida. Z njim bi dosegli učinkovito hlajenje stavb, ki bi sicer absorbirale sončne žarke. Z odbijanjem žarkov pa bi zmanjšali potrebo po hlajenju. Učinek bi bil prav tako v prid čistejšemu zunanjemu zraku, hkrati pa bi po njihovem prepričanju ublažil globalno otoplitev.
Znižanje za 0,07 stopinje Celzija
V tej najnovejši študiji avtorji dokazujejo, da bi povečanje albeda na površini enega samega kvadratnega metra za zgolj 0,01 lahko imelo v prihodnjih 80 letih enak učinek na temperaturo svetovnega ozračja kot zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida za okoli 7 kilogramov. Pri izračunih so uporabili podatke za vse urbane površine na našem planetu iz projekta GRUMP (Global Rural and Urban Mapping Project). Ta jim je omogočil realistično oceno učinkov globalne spremembe albeda. Ob velikem zmanjšanju vsebnosti ogljikovega dioksida v ozračju so ocenili tudi možno zmanjšanje globalne temperature, in sicer za 0,07 stopinje Celzija.
Sliši se lepo, ampak ali je tak scenarij izvedljiv? Spremeniti prav vse površine na vseh strehah in cestah po mestih po vsem svetu zveni kot nekaj nemogočega. Toda avtorji scenarija so optimistični. Prepričani so, da je to izvedljivo – ob promociji na pravi način.
Kot so zapisali v svojem članku (pod naslovom Dolgoročni učinek povečanja albeda urbanih območij ga najdete na povezavi http://iopscience.iop.org/1748-9326/7/2/024004/article), ljudje običajno obnavljamo strehe vsakih 20 do 30 let, asfaltirane površine pa še pogosteje, v povprečju vsakih deset let. »Ko obnavljamo streho ali asfaltirano ali tlakovano površino, bi lahko uporabili materiale z veliko odbojnostjo sončnega sevanja ob skoraj nikakršnem dodatnem strošku,« so zapisali v članku.
Vodilni avtor prof. Hashem Akbar pa je prepričan: »Vse temelji na načrtovanju, dogovorih in politikah. Če bomo res hoteli, je povečanje albeda površin v tako rekoč vseh urbanih območjih povsem izvedljivo.«
V podkrepitev svojih besed navaja nekaj dejstev: več kot polovica vsega svetovnega prebivalstva danes biva mestih in utemeljeno je pričakovati, da se bo delež svetovnega prebivalstva v urbanih območjih do leta 2040 povečal na 70 odstotkov. Asfaltirane površine in strehe predstavljajo več kot 60 odstotkov urbanih površin (25 odstotkov zavzemajo strehe, 35 pa ceste, pločniki, parkirišča, igrišča itd.). Po podatkih iz projekta GRUMP urbane površine na našem planetu zajemajo okoli dva milijona kvadratnih kilometrov.
Kritiki: učinek belih streh bi bil zgolj lokalen
Potencial predlaganega scenarija je torej velik, a kaj, ko številni drugi znanstveniki vanj ne verjamejo. Strinjajo se, da bi s povečanjem albeda urbanih površin lahko v 50 letih dosegli enak učinek na globalno otoplitev, kot če bi zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida za 24 do 150 milijard ton. Vendar pa dvomijo, da bi to res lahko storili.
Po mnenju francoskega klimatologa Jean-Marca Jancovicija bi bil učinek takega scenarija zgolj lokalen. »Če vam uspe znatno znižati temperaturo na nekem območju s tem, da na primer prepleskate strehe na belo, to še ne pomeni, da se bo znižala temperatura tudi na oddaljenih krajih,« je izjavil za agencijo AFP.
Praktične izvedbene težave predvideva tudi Alfredo Stein s Svetovnega centra za urbane raziskave na Univerzi v Manchestru. Kot oviro navaja podatek, da je v 70 odstotkih menjava strehe stvar zasebnikov. Zanje, vsaj za večino, je po njegovem mnenju pri izbiri strehe zelo pomembna cena, zato ni realno pričakovati, da se bodo brez finančne spodbude odločili za streho z večjo odbojnostjo za sončne žarke. Še zlasti pa tega ni pričakovati v slumih, ki se še vedno razraščajo.
Metodo »belih streh« je še pred objavo omenjenega scenarija kanadskih znanstvenikov vsaj delno zavrgla že britanska Kraljeva družba, ko je leta 2009 presojala možnosti, ki jih je takrat za ustavitev globalnega segrevanja ponujal geoinženiring. Učinek metode belih streh bi bil po njihovem zgolj lokalen, in to predvsem v državah v toplem podnebju.
Kakorkoli, ko boste prihodnjič menjali ali obnavljali streho, pomislite na belo barvo strehe. Inštitut za fiziko, izdajatelj revije Environmental Research Letters, v kateri je bil objavljen opisani scenarij, je namreč ugledno združenje, v katero je včlanjenih okoli 40 tisoč fizikov z vsega sveta, v reviji pa objavljajo raziskovalne članke, ki širijo meje znanega. Morda, kljub dvomu nekaterih drugih znanstvenikov, objavljeni scenarij le ni tako na robu uresničljivega – če bo vanj verjelo dovolj lastnikov streh.
