Tiskane izdaje
Zgodba je zelo ameriška. Joseph Newton Pew je konec 19. stoletja soustanovil veliko naftno družbo, ki je danes znana kot Sunoco. Po drugi svetovni vojni so dediči ustanovili velik dobrodelni sklad, ki upravlja več kot pet milijard premoženja in financira projekte za »izboljšanje javnega življenja«.
Med projekti, ki jih denarno podpira fundacija Pew, je tudi največji neodvisni raziskovalni center za merjenje internetnih navad, družbenih vplivov tehnologije in stanja ameriških medijev (Internet & American Life Project). Njihova edina naloga je priskrbeti verodostojne podatke o uporabi novih tehnologij, je pojasnil direktor centra Lee Rainie. Saj je treba javnosti povedati, da čisto vsi še ne uporabljajo elektronske tablice, za občutek osamljenosti pa morda niso kriva samo spletna družabna omrežja.
Zakaj se je zasebni dobrodelni sklad odločil ustanoviti neodvisnega merilca internetnih navad?
Pri fundaciji Pew se zavedajo, da je internet močno vplival na politiko, življenje v skupnosti, delovno okolje, izobraževanje in družinsko življenje. Poznavanje družbenih vplivov interneta pa je zelo pomembno za pripravo novih izobraževalnih, socialnih in tudi medijskih politik, zato javnost in odločevalci potrebujejo verodostojne podatke, če hočejo sodelovati v javni debati in pripraviti smiselne zakone.
Merimo vse internetne dejavnosti. Včasih se odzivamo na medijske novice – poskušamo ugotoviti, ali nas google res poneumlja –, veliko je tudi sistematičnega spremljanja internetnih fenomenov: kdaj se pojavi tvitanje, kako se spreminja uporaba internetne telefonije, koliko Američanov išče diagnozo in zdravstvene nasvete na spletu …
Kakšni so »verodostojni podatki«? Internetnih statistik in študij je v medijih veliko.
Statistični urad pripravlja verodostojne podatke. Meritve izvajajo po jasni metodologiji in so transparentni, vendar se s področjem interneta ne ukvarjajo dovolj sistematično in se počasi odzivajo na aktualna vprašanja. Na drugi strani imate veliko raziskav, ki jih izvajajo marketinške in svetovalne agencije ali jih naročajo velika tehnološka podjetja. Z njimi ni nič nujno narobe, vendar so prilagojene naročniku ali morebitni stranki, zato so previdne pri zastavljanju vprašanj in selektivno predstavljajo rezultate. Mi nimamo teh omejitev. Izvajamo raziskave, za katere ni komercialnega interesa. Zelo hitro se lahko odzivamo na zanimive internetne teme, ki ne zanimajo komercialnih naročnikov, in mirno objavimo tudi neprijetne rezultate.
Neprijetne?
Družbene teme so lahko zelo spolitizirane, zato se vedno najdejo ljudje ali podjetja, ki jim rezultati niso všeč. Velika tehnološka podjetja ustvarjajo vtis, da vsi uporabljamo nove elektronske naprave, tvitamo, spremljamo novice po internetu in uporabljamo neštete spletne storitve. Ta vtis pogosto krepijo tehnološki komentatorji in menedžerski guruji, ki mislijo, da so vsi tako povezani in tehnološko napredni kot oni. Vendar smo v številnih raziskavah pokazali, da je včasih sprejemanje novih tehnologij in storitev zelo počasno ali omejeno na posamezne demografske skupine. Twitter za večino Američanov ni pomemben novičarski vir, pametnih mobilnikov množično ne uporabljajo za prijavo v foursquare in podobno. Take ugotovitve tehnološki mediji in blogerji radi spregledajo, ker ne ustrezajo njihovim razlagam sveta. Po drugi strani lahko v zadnjih dveh letih skoraj vsak teden zasledimo zaskrbljen prispevek, v katerem preberemo, da smo zaradi facebooka bolj osamljeni.
Smo res?
Tega ni doslej potrdila še nobena naša raziskava, ne glede na to, kako smo spraševali, filtrirali in obračali podatke. Razlogi za občutek osamljenosti so zelo kompleksni in niso odvisni samo od uporabe ali neuporabe določene tehnologije. Ugotovili smo kvečjemu nasprotno: da so najbolj aktivni uporabniki družabnih omrežij nadpovprečno zdravi, izobraženi, imajo veliko družabnih stikov … A tudi za njihovo večje blagostanje ni kriv facebook, temveč so razlike povezane z družbenim statusom. Skratka: ni nam uspelo dokazati, da google poneumlja in da smo zaradi facebooka bolj osamljeni. Prav tako pa podatki ne kažejo, da smo postali zaradi interneta bolj obveščeni. Vse to so značilna poenostavljanja tehnoloških deterministov, ki so v javnosti zelo zakoreninjena.
Kateri so najpogostejši internetni miti, ki se širijo v medijih?
Naši kolegi, ki v okviru projekta za odličnost v novinarstvu (Project for Excellence in Journalism) spremljajo vsebino medijskega poročanja in analizirajo novičarske cikle, so pred dvema letoma objavili zelo zanimivo raziskavo. Eno leto so spremljali številne novičarske vire, spletne in tradicionalne medije ter specializirane tehnološke publikacije, ker jih je zanimalo, kako ameriški mediji poročajo o tehnologiji. Če je tehnologija obravnavana kot gospodarska zgodba, je skoraj vedno pozitivna: novi izdelki, delovna mesta, dodana vrednost, kreativnost – prevladujejo sami pozitivni pojmi. Če pa je tehnologija predstavljena kot družbeni fenomen, je skoraj vedno negativna: zaradi nje smo bolj osamljeni, manj povezani, razosebljeni …
Kako to?
Kritiki tehnologije imajo v ZDA že dolgo tradicijo. V zadnjem desetletju naše skupnosti uničuje internet, pred njim so to počeli železnica, avtoceste, televizija in industrializacija (nasmešek). Razlogov za tako razumevanje tehnologije je veliko. Ljudje tehnologijo povezujemo s hitrimi spremembami, do sprememb pa smo praviloma bolj kritični. Velik vpliv na medijsko poročanje imajo tudi kritični družboslovci, ki so skoraj vedno zaskrbljeni nad družbenimi trendi.
So vaše raziskave že kdaj pomembneje vplivale na medijsko poročanje in njihovo razumevanje internetnih fenomenov?
Med akademskimi raziskovalci in specializiranimi novinarji smo pridobili zelo dober sloves, saj nas včasih obravnavajo skoraj kot internetno podružnico statističnega urada. To nas sicer veseli, vendar imajo naše raziskave v javnosti še vedno precej omejen doseg. Poleg tega je moč podatkov omejena s psihološkimi dejavniki. Ljudje se raje izpostavljajo novicam in podatkom, ki potrjujejo njihova že ustvarjena mnenja in stališča. Nekateri verjamejo, da tehnologija prinaša samo pozitivne družbene spremembe, drugi vidijo in slišijo samo katastrofične scenarije. Prepričanih zato ne more premakniti nobena raziskava. Prav tako še vedno ne moremo zanesljivo napovedati, katera naša raziskava bo zanimiva za medije. Vsebina je sicer pomembna, vendar je veliko odvisno tudi od sreče. Če se ravno takrat pojavi odmevna tehnološka zgodba …
Začeli ste s telefonskimi anketami. Ta metoda danes verjetno ni več najbolj idealna za internetne raziskave. Ste jo opustili?
Ne, kajti ta stara metoda ima še vedno veliko prednosti, saj vam omogoča, da se z ljudmi pogovarjate v živo. Res pa zdaj pogosteje uporabljamo mobilnike. S fiksnimi telefoni namreč težko zajamemo mlade, revnejše in pripadnike manjšin, ki pogosto nimajo več telefonskega priključka.
Kaj lahko izveste o meni, česar Google ne ve – čeprav ima vpogled v moj elektronski poštni predal, zgodovino iskanja, pametni androidni mobilnik?
Podatkovne analize orjaških podatkovnih zbirk, ki so jih ustvarila velika internetna podjetja, prinaša številne nove možnosti za družboslovne raziskave. Vendar se kvalitativne metode še ne bodo poslovile. Analiza klikov lahko zelo natančno sledi vašemu početju na spletu, le malo pa nam povedo o vaših motivih in dejanski uporabniški izkušnji. Ste zapustili stran zato, ker ste našli iskani podatek ali ker ga niste? Ste bili zadovoljni z odgovorom ali ste zgolj obupali? Zakaj ste sploh iskali določeno informacijo ali se prijavili v spletno storitev? Tega vaši kliki ne razkrijejo.
