Marie Curie: Najslavnejša znanstvenica, v marsičem edinstvena

Doslej so le štiri znanstvenice dobile Nobelovo nagrado za kemijo. Toda zelo verjetno ne bo ne omenjena ne katera druga od morebitnih prihodnjih nobelovk presegla slave in neverjetnega spoštovanja, ki ga je še vedno, čeprav bo kmalu minilo 80 let od njene smrti, v velikem delu sveta deležna Marie Curie.

Objavljeno
03. februar 2011 12.05
Jasna Kontler - Salamon
Jasna Kontler - Salamon
Doslej so le štiri znanstvenice dobile Nobelovo nagrado za kemijo – kot zadnja Izraelka Ada Yonath leta 2009. Toda zelo verjetno ne bo ne omenjena ne katera druga od morebitnih prihodnjih nobelovk presegla slave in neverjetnega spoštovanja, ki ga je še vedno, čeprav bo kmalu minilo 80 let od njene smrti, v velikem delu sveta deležna Marie Curie, ki je to najvišje priznanje v znanosti prejela leta 1911 in s tem »zakrivila«, da je letošnje leto Unesco razglasil za mednarodno leto kemije. Slovesno odprtje leta kemije s sloganom Kemija – naše življenje, naša prihodnost je bila prejšnji konec tedna v Parizu, prihodnjo sredo pa bo v Ljubljani še odprtje na nacionalni ravni.

Kot najmlajša hči učitelja matematike in fizike ter gimnazijskega ravnatelja v Varšavi je Maria Sklodowska, ki je po pričevanjih že zelo mlada pokazala vsestransko nadarjenost in izjemen spomin, ta dva predmeta tudi sama izbrala za študij, na katerega se je, zaradi takratne ruske okupacije Poljske, leta 1891 odpravila daleč od ljubljene domovine. Namreč na pariško Sorbono, kjer je pred tem z njeno pomočjo iz medicine diplomirala njena sestra Bronislawa. Nato sta se vlogi sester zamenjali. Leta 1893 je Maria diplomirala iz fizike, leto kasneje še iz matematike. Takrat je srečala osem let starejšega že uveljavljenega fizika Pierra Curiea , s katerim se je poročila leta 1895, in s tem se je začelo tudi njuno skupno znanstveno delo.

Fizik Henry Becquerel je leta 1896 odkril, da uranova sol spontano oddaja žarke s prodorno močjo. To odkritje, ki tedaj še ni imelo imena, je Marie raziskovala v okviru priprave doktorata in ga poimenovala radioaktivnost. Do zagovora doktorata leta 1903 je z moževo pomočjo opravila garaško delo – analizo tone uranove svetlice, odpadne snovi iz nekega rudnika. Leta 1898 sta ugotovila, da vsebuje neznano snov, ki je še mnogo bolj radioaktivna. Leta 1902 sta odkrila radioaktivna elementa polonij, ki se imenuje po Mariejini domovini, ter radij, ki je dobil ime zaradi intenzivne radioaktivnosti. Leta 1900 je Curieva začela učiti na dekliški normalki, kjer je uvedla metodo eksperimentalnega učenja. Leta 1903 je skupaj z možem in Becquerelom dobila Nobelovo nagrado za fiziko za raziskovanje radioaktivnosti. Leta 1906, samo mesec po tragični moževi smrti, je na Sorboni nadaljevala njegovo profesorsko delo. Leta 1910 ji je po več kot desetletju prizadevanj – do leta 1906 družno z možem, nato pa sami – uspelo izolirati čisti radij.

Če bi takrat to odkritje patentirala, bi lahko obogatela, vendar se je v skladu z nazori, ki jih je delila z možem, odločila, da bo postopek izolacije radija brezplačno prepustila znanstveni skupnosti. Leta 1911 je prejela še Nobelovo nagrado za kemijo, in sicer za odkritje polonija in radija, za izolacijo čistega radija ter odkritja njegovih lastnosti.

V naslednjih dveh desetletjih je bila deležna še veliko nagrad in časti, vsekakor je bilo slave in zanimanja javnosti precej več, kot si je sama želela. Ker pa je za svoje raziskovalno delo potrebovala radij, ki je bil neznansko drag, se je leta 1921 odpravila v ZDA, kjer ji je predsednik Waren G. Harding izročil gram radija, kupljen s prispevki Američank. Marie Curie je predavala še v nekaterih evropskih državah in v Varšavi pomagala zasnovati inštitut Radium, današnji onkološki inštitut, katerega prva direktorica je bila njena sestra Bronislawa. Sama pa je v Parizu prevzela vodstvo laboratorija za radioaktivnost ter Pasteurjevega inštituta.

Toda za Marie Curie je bila dolgotrajna izpostavljenost radioaktivnosti – testne vzorce z radioaktivnimi izotopi je nosila kar v žepu in jih puščala na delovni mizi, da je lahko ponoči občudovala modrozeleno žarčenje, visoko stopnjo radioaktivnosti so odkrili tudi na njenih zapiskih, celo v knjižici kuharskih receptov – končno usodna, 4. julija 1934, pri 67 letih, je umrla za levkemijo.

Marie in Pierre Curie sta zelo prepričljivo dokazala, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Njuna starejša, leta 1897 rojena hči Irène, doktorica znanosti, poročena s Frèdèricom Joliotom, je skupaj z možem za odkritja umetne radioaktivnosti leta 1935 prejela Nobelovo nagrado za kemijo. Žal Irène z materjo ni družila le Nobelova nagrada, kajti tudi pri njej je dolgoletno izpostavljanje radioaktivnosti brez zadostne zaščite – med prvo svetovno vojno sta denimo z mamo s primitivnimi premičnimi rentgenskimi napravami reševali ranjene vojake – povzročilo levkemijo in prezgodnjo smrt pri komaj 58 letih. Samo dve leti za njo je umrl tudi Frèdèric Joliot.

Na nedavnem slavnostnem odprtju mednarodnega leta kemije na sedežu Unesca v Parizu je udeležencem spregovorila vnukinja Marie Curie, prof. dr. Hélène Langevin-Joliot. Ta jedrska fizičarka, ki bo letos septembra dopolnila 84 let, je direktorica raziskav na CNRS, francoskem nacionalnem centru za znanstvene raziskave. Posebno skrb namenja arhivom Curiejevih in Joliotovih ter promociji znanstvene pismenosti splošne javnosti. Kot predsednica Rationalist Union sodeluje na številnih konferencah, in sicer z nastopi o tem, kako znanost in tehnologija pomagata pri razvoju družbe. Na uvodu v leto kemije pa je spregovorila o svoji babici.

Kot nam je povedal direktor Slovenske znanstvene fundacije dr. Edvard Kobal, ki se je udeležil tega dogodka, je profesorica Langevin-Joliot med drugim govorila o tem, da je njena babica delovala v času, ko so bili znanstveni dosežki žensk prezrti. Med drugim je opozorila na zgrešenost mita, da je bila Marie Curie tako zaverovana v svojo znanstveno kariero, da je zaradi nje zanemarila družino. Po njenih besedah je resnica ravno nasprotna, družina ji je pomenila največ, bila je zelo ljubeča mama in tudi babica. Njenemu vzoru je sama sledila v svojem življenju, ki je v marsičem podobno maminemu in babičinemu. Mož Hélène Langevin-Joliot, jedrski fizik Michel Langevin, ki je umrl leta 1985, je bil vnuk slavnega fizika Paula Langevina, učenca Pierra Curiea. Njun 59-letni sin Yves je astrofizik. Znanstvenik je tudi Hélènin brat, 78-letni brat Pierre, ki je kot biofizik prispeval pomembna odkritja na področju fotosinteze.

Na vprašanje, kaj bi svetovala mladim, ki se želijo usmeriti v fiziko, je Hélène Langevin-Joliot dejala, da je največji uspeh najti pravo ravnotežje med osebnim in družinskim življenjem ter znanstveno in državljansko odgovornostjo. Zelo verjetno bi tako menila tudi Marie Curie.

*

Naši mladini neznana Curiejeva

Kljub slavi ter zelo zanimivemu življenju Marie Curie in kljub izjemni množici podatkov o njej – za dostop zadošča že klik na spletni brskalnik – nam je anketa med naključno izbranimi Ljubljančani pokazala, da starejši o njej vedo vsaj nekaj, mlajši pa so presenetljivo nevedni. Dijaki ene od ljubljanskih strokovnih tehniških šol so na vprašanje, kdo je bila Marie Curie, le odkimali, od šestih osnovnošolcev pa je le eden vedel, da je to znanstvenica, ki je »odkrila nekaj, kar se uporablja v medicini«. Popolno nevednost sta pokazala celo študenta ene od tehniških univerz na ljubljanski univerzi, nasprotno pa se je izkazala študentka humanistike, ki je svoje znanje, kot je dejala, odnesla iz gimnazije. Največ je vedel najstarejši anketiranec, tudi on je Marie Curie spoznal v šoli.

Seveda na podlagi kratke ankete ni mogoče delati kakšnih zaključkov. Toda tudi dr. Edvard Kobal, ki gotovo odlično pozna poučevanje naravoslovja na Slovenskem, meni, da večina današnjih učiteljev naravoslovnih predmetov svojim učencem ali študentom ne predstavlja zgodovine teh znanosti in osebnosti, ki so jo zaznamovale. Verjetno so za to delno krivi učni načrti oziroma študijski programi, vendar bi zainteresirani učitelji gotovo lahko govorili tudi o tem in s tem spodbujali učence in študente, da še sami pobrskajo za podatki.