Najnovejše raziskave o podnebnih spremembah

Medtem ko so v ZDA objavili razmeroma spodbudne podatke o bistvenem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, so v Evropi objavili dokaj črnogledo napoved o vplivu podnebnih sprememb na standard ljudi. Med prvimi in drugimi podatki pa je za streznitveno prho poskrbela angleška raziskava, ki dokazuje našo krivdo za čedalje obilnejša deževja.

Objavljeno
23. februar 2011 20.20
Silvestra Rogelj Petrič, znanost
Silvestra Rogelj Petrič, znanost
Februar se še ni iztekel, a vendar je videti, da je bil glede vremena dokaj običajen: malce hladen, z nekaj snega in z dežjem, pa tudi s soncem in razmeroma toplimi dnevi. Torej na videz nič posebej skrb zbujajočega glede pretečih podnebnih sprememb, če ne bi to »podnebno« zatišje v zadnjih dneh razblinili rezultati kar treh nepovezanih raziskav. Medtem ko so v ZDA objavili razmeroma spodbudne podatke o bistvenem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, so v Evropi objavili dokaj črnogledo napoved o vplivu podnebnih sprememb na standard ljudi. Med prvimi in drugimi podatki pa je za streznitveno prho poskrbela angleška raziskava, ki dokazuje našo krivdo za čedalje obilnejša deževja.

Minulo sredo je ameriška zvezna vlada postregla s podatki, da so se v letu 2009 že drugo leto zapored emisije toplogrednih plinov v ZDA bistveno zmanjšale, resda predvsem zaradi z gospodarsko krizo povezanega zmanjšanja industrijske dejavnosti in splošnega zmanjšanja porabe energije. Emisije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov so se po podatkih ameriške Agencije za varovanje okolja v letu 2009 znižale za 6 odstotkov in tako pristale na najnižji točki po letu 1995. V povprečju so se celotne emisije v ZDA od 1990 dalje povišale za 7,4 odstotka – naraščale so torej z letnim povprečjem 0,4 odstotka. Kljub povečanju števila prebivalstva pa so emisije per capita zdaj upadle. V letu 2009 so tako emisije toplogrednih plinov v ZDA znašale 5,5 milijard metričnih ton, kar je 0,42 milijarde metričnih ton manj kot leta 2008 in za 0,62 milijarde metričnih ton manj kot leta 2007. ZDA so sicer po količini emisij na drugem mestu na svetu, takoj za Kitajsko.

Bodo ZDA dosegle zastavljeni cilj?

Izpuščanje toplogrednih plinov se je zlasti zmanjšalo v industriji in transportu, medtem ko emsije iz kmetijstva in storitvenih dejavnosti ostajajo bolj ali manj enake. Kljub temu pa podatki navdajajo z optimizmom – v ameriški upravi upajo, da jim bo tako le uspelo doseči zastavljeno obvezo, da do leta 2020 zmanjšajo svoje emisije toplogrednih plinov za 17 odstotkov pod raven iz leta 2005. Sedanji podatki kažejo, da so že čez pol poti to zastavljenega cilja.

Manj spodbudni so podatki iz raziskave o možnem vplivu podnebnih sprememb na življenjski standard v Evropi. Po napovedih, objavljenih v najnovejši številki Proceedings of the National Academy of Siences, naj bi se stopnja rasti življenjskega standarda v Evropi v povprečju zmanjšala za polovico do leta 2080. Do zdaj je življenjski standard v EU rasel v povprečju za dva odstotka na leto. Toda stanje podnebja v letu 2080 utegne dvoodstotno letno gospodarsko rast zmanjšati za najmanj 0,2 do enega odstotka. V povprečju sicer ni videti, da bi to imelo kak občuten vpliv na posameznika, vendar pa v skupnem seštevku nikakor ni zanemarljivo.

Gre za eno prvih študij na podlagi modelov, ki ločujejo razlike v podnebju na ravni mest in ki seštevajo stroške specifičnih podnebnih vplivov, kot so na primer poplave. Večina dosedanjih študij se je v oceni stroškov podnebnih sprememb naslanjala le na globalne modele, tako dobljeni rezultati pa niso najbolj uporabni za načrtovanje v konkretnem okolju. Tokratno, bolj specifično študijo so opravili v Skupnem raziskovalnem centru evropske komisije (JRC) v Sevilli v Španiji in sicer pod vodstvom Juan-Carlosa Ciscarja.

Črni obeti za Evropo

S sodelavci je Ciscar uporabil dvoje podnebnih modelov in dvoje scenarijev z nizkimi in visokimi izpusti ogljikovega dioksida, ki skupaj predvidevajo otoplitev za od 2,5 do 5,4 stopinj Celzija med leti 1970 in 2080. Evropo so razdelili na pet območij in v vsakem od teh območij raziskovali, kako bi tak ali drugačen podnebni režim vplival na gospodarsko rast na področju kmetijstva, zdravja prebivalstva, področju obalnih poplav in rečnih poplav in na področju turizma. Ugotovili so, da bi ti dejavniki povzročili zmanjšanje letnega bruto produkta Evrope za 20 do 65 milijard evrov. Pri tem avtorji poudarjajo, da utegnejo nekatere panoge celo povečati GDP, saj se bo, na primer, povečala prodaja klimatskih naprav in druge opreme za obvladovanje otoplitve.

Seveda pa ti rezultati veljajo ob upoštevanju vrste predpostavk, na primer, da bodo turistične destinacije odvisne od vremena, da ne bo zgrajene nove infrastrukture za obvladovanje poplav, da ne bo kakšnih katastrofalnih dogodkov, na primer zasuka smeri morskih tokov, ki bi utegnila ohladiti Evropo. Vse te predpostavke znatno omejujejo vsesplošno veljavnost dobljenih ugotovitev, vendar pa omogočajo, da sploh lahko pridemo do ugotovitev. Za kakšne ugotovitve gre?

Ugotovili so, da bi na zgoraj omenjenih petih področjih najbolje šlo severni Evropi: zaradi otoplitve bi utegnili imeti 52-odstotno povečanje obsega kmetijstva, številnim ljudem bi se zmanjšalo tveganje poplav zaradi zmanjšanja snežnih padavin, in posledično manjših spomladanskih poplav, priča bi bili 25-odstotnemu povečanju števila turistov. Pričakovano zmanjšanje smrtnosti po zaslugi toplejšega vremena bi bilo večje kot smrtnost zaradi vročinskih valov, kar velja za vso Evropo.

Sicer pa se drugim območjem v Evropi obeta slabša prihodnost. Omenjeni modeli napovedujejo upad kmetijske proizvodnje v južni Evropi za 27 odstotkov, skupaj s 4- odstotnim zmanjšanjem turističnih nočitev, vsa obalna območja pa bi imela močno povečano tveganje zaradi poplav.
Čeprav sami avtorji raziskave dopuščajo napake v teh napovedih, se Evropa že pripravlja na morebitne spremembe. Konec januarja je tako, na primer, britansko ministrstvo za okolje, hrano in podeželje že objavilo prvi snop načrtov agencij, odgovornih za nacionalno infrastrukturo, ki izpostavljajo morebitna tveganja, povezana s podnebnimi spremembami, in možne rešitve. Te segajo od spremenjenih standardov za gradnjo cest do selitve ribjih populacij v hladnejša jezera na severu.


Povezanost padavin in človeka

Tako omenjena študija kot ukrepi za vnaprejšnje lajšanje posledic podnebnih sprememb se ne ubadajo z vprašanjem, kaj ali kdo je kriv za podnebne spremembe. Tega se je pri pojavu obilnejšega deževja v zadnjih letih lotila raziskovalna skupina z univerze Oxford v Veliki Britaniji. V članku, ki so ga te dni objavili v ugledni reviji Nature, izpostavljajo, da je vsaj deloma za obilnejše padavine v zadnjih letih, ki so bile ponekod že katastrofalne, kriv človekov vpliv na ozračje. Gre za prvi tovrstni članek, v katerem so raziskovalci s posebnimi računalniškimi programi simulirali vremenske dogodke, da bi odgovorili, ali gre pri porastu števila neurij in intenzivnih padavin za naravno variabilnost v ozračju. Ugotovili so, da ne gre za slednje, pač pa za vplive človekove dejavnosti, zlasti tiste, ki je povezana z izgorevanjem fosilnih goriv.

Kot je bilo ugotovljeno v predhodnih raziskavah, je verjetnost ekstremnih padavin v drugi polovici 20. stoletja porasla za 7 odstotkov. To velja vsaj za severno poloblo, za katero je na voljo dovolj podatkov za takšno analizo. Glavna ugotovitev omenjene najnovejše študije je, da tega 7-odstotnega tveganja za izjemne padavine kadarkoli v letu ni mogoče pripisati naravni variablinosti. V raziskavi so zajeli podnebne trende od leta 1951 do leta 1999 – lanske katastrofalne poplave v Pakistanu, na Kitajskem, v Avstraliji in ZDA, pa tudi v Evropi, tako v to analizo niso zajete.

Znanstveniki že kar nekaj desetletij vedo, da se z otoplitvijo povečuje možnost ekstremnih vremenskih dogodkov. Fizika nas uči, da lahko toplejši zrak vsebuje več vlage in so zato ob otoplitvi ekstremni vremenski dogodki bolj verjetni. Da se to res že dogaja, opažajo že nekaj let in potrjujejo s podatki. Vendar pa zdaj prvič dokazujejo odločilni človekov vpliv pri konkretnem regionalnem vremenskem dogajanju.

Če ne bi bilo »darov« industrijske revolucije

Dolgo so bili znanstveniki zadržani pri povezovanju določenih vremenskih pojavov s podnebnimi spremembami, v zadnjem času pa se že pojavljajo tudi tovrstne študije. Ena od njih je tudi pričujoča, ki ugotavlja, da je obilno deževje, zaradi katerega je prišlo do hudih poplav v Angliji in v Walesu leta 2000 (šlo je za najbolj mokro jesen po letu 1766, odkar obstajajo zapisane meritve), v precejšnji meri sproženo zaradi povečane količine izpustov toplogrednih plinov, ki so posledica človekove dejavnosti. Oxfordski znanstveniki so analizirali vreme, kot se je res odvijalo leta 2000 in ga nato primerjali s hipotetičnim podnebjem, ki ni bilo deležno »darov« industrijske revolucije, in z le nekaj izpusti toplogrednih plinov. Ugotovili so, da je tveganje za velike poplave v sedanjem času skoraj enkrat večje od tveganja ob začetku industrijske revolucije, ko je bilo v ozračju bistveno manj toplogrednih plinov.

Trajalo je kar deset let, da so se dokopali do te ugotovitve, kar kaže na eno od glavnih težav klimatologije v tem trenutku – namreč, da je zelo težko dokazati, ali so določeni ekstremni vremenski pojavi, kot na primer minule zime v Evropi in ZDA in poletni vročinski pojavi, res posledica globalne otoplitve zaradi človekovih dejavnosti.

Tudi ko meteorologi razpolagajo z ustreznimi vremenskimi statističnimi podatki za določeno prizadeto območje, je potrebnih še več let računalniških analiz določenega dogodka, da lahko kolikor toliko zanesljivo ugotovijo morebitno povezavo z globalno otoplitvijo. Danes to ni več le problem teorije, pač pa gre za vprašanje z velikimi praktičnimi posledicami. Ustanavljajo se namreč skladi z milijardami dolarjev, kamor se bo in se že steka denar razvitih držav za pomoč državam v razvoju pri njihovem spopadu s posledicami globalne otoplitve. Ob tem razpoložljivem denarju pa je seveda mamljivo biti med njenimi žrtvami.

Medtem ko je znanost že dokazala vpliv človekovih dejavnosti na otoplitev našega planeta na globalni ravni, pa je veliko težje to dokazati za nek lokaliliziran ali regionalni vremenski dogodek. »Nujno moramo razviti potrebno znanstveno osnovo za ločevanje med dogodki, ki so resnično posledica globalne otoplitve, in med tistimi, ki so zgolj nesrečne posledice slabega vremena,« je zato v New York Timesu opozoril dr. Myles R. Allen, eden od znanstvenikov oxfordske univerze, ki so izvedli omenjeno raziskavo.

Njene ugotovitve bodo verjetno še bolj spodbudile očitke nasprotnikov teorije o globalni otoplitvi, češ da računalniški programi ne morejo zajeti vse kompleksnosti resničnega sveta. Sami klimatologi se do določene mere strinjajo s tem očitkom, vendar poudarjajo, da računalniški programi postajajo vse bolj sofisticirani in nudijo čedalje bolj točno sliko vremenskega dogajanja, so pa tudi edino razpoložljivo orodje, s katerim lahko odgovorimo, v kolikšni meri človek vpliva na vreme. »Vstopamo namreč v čas, ko vremena ne bo dovolj le napovedati, pač pa ga bo nujno tudi pojasniti,« opozarja dr. Allen.