Tiskane izdaje
Nova likovna podoba ljubljanske univerze
Vsaj tri teme, tako ali drugače povezane s slovensko znanostjo, ki so se v zadnjem času pojavljale tudi v medijih, so me pripravile do pisanja. O enih imam bolj, o drugih manj izdelano (lastno) mnenje. Prva je poskus prenove znaka prve slovenske, stoletne ljubljanske univerze (npr. »Nova podoba Univerze v Ljubljani je preteklost«, Delo, 12. julij 2019). Podrobnosti ne poznam, iz javnega poročanja razumem, da je bila nova grafična podoba moje alme mater menda pripravljena na eni njenih članic, Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ter sprejeta na seji senata univerze. Kasneje se je, predvsem zaradi premalo obsežne razprave o tej spremembi, pojavila peticija proti zamenjavi znaka.
Rektor je napovedal zadržanje izvajanja sklepa. Opisana tema je tista, o kateri mi ni uspelo, pravzaprav si nisem drznil ustvariti močnega mnenja. Razlog je preprost: vse prevečkrat so predvsem prijateljice in znanke kritizirale moj estetski čut. Resda predvsem pri izbiri oblačil, pa vendarle… Zato se glede primernosti podobe prepuščam v roke strokovnjakom na tem področju. Dozdeva pa se mi, da bo na novo, s peticijo začrtana pot do nove podobe dolga in draga (javni razpis). Razen če se ne odločimo, da je sedanja vizualna podoba, s stiliziranim deželnim dvorcem, pravzaprav najboljša.
prof. dr. Boštjan Golob Foto Matej Druznik
»Promocija znanosti je nepogrešljiva za izobraženo družbo, katere državljani so sposobni sprejemati in uporabljati sodobno znanje.«
prof. dr. Boštjan Golob
Center znanosti
O drugi temi imam konkretnejše mnenje, zavoljo informacij, podrobnejših od tistih iz javnih medijev. Promocija znanosti je pomembna, projekt Centra znanosti pod okriljem ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, pa smiseln in pomemben. V medijih so se glede tega doslej oglašali bolj ali manj odkriti nasprotniki centra (npr. »Center, ki le vznemirja in izključuje, namesto da bi povezoval«, Delo, 13. julij 2019). Tako bi se v javnosti lahko ustvaril vtis, da gre za zgrešen projekt in nesmiselno porabo denarja ter da se velik del slovenske raziskovalne srenje s takim mnenjem strinja. Menim, da je resnica daleč od tega. Center naj bi ob večinskem vložku evropskih kohezijskih sredstev zrasel v Trnovem, nasprotniki pa, bodisi zaradi partikularnih interesov ali nevednosti, uporabljajo napačne argumente. Kot na primer tistega, da bi bilo 9 milijonov evrov (poleg 16 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev) smiselno izkoristiti za neposredno financiranje znanstvene infrastrukture in projektov, v smislu potrebe po večjem financiranju raziskovalne dejavnosti v Sloveniji.
Čudim se, kako lahko raziskovalni kolegi spregledajo očiten razkorak med sredstvi, predvidenimi za center, ter javnimi sredstvi, namenjenimi raziskavam in razvoju v Sloveniji. Zadnja znašajo nekaj manj kot pol odstotka letnega bruto domačega proizvoda ali nekaj več kot 200 milijonov evrov. Občutno intenziviranje financiranja raziskovalne dejavnosti torej zahteva deset in večkrat višja sredstva od tistih za Center znanosti. Nesmiselno je finančno eno povezovati z drugim. In nadalje, slovenski del teh sredstev (da evropskega sploh ne omenjam) ne bo končal v domači raziskovalni malhi, če pa že, bo razpršen med subjekti in bi pomenil zanemarljiv vložek. Ne bi imel multiplikativnega učinka, kakršnega lahko pričakujemo od promocije znanosti v centru. Ta je nepogrešljiva za izobraženo družbo, katere državljani so sposobni sprejemati in uporabljati sodobno znanje.
Mnenja, da je znanost asketska, rahlo zadržana in kot taka ne potrebuje promocije, sodijo v 19. stoletje. Prav tako odsotnost razlikovanja med metodami in namenom odnosov z javnostmi posameznih institucij na eni strani ter promocije znanosti na drugi (kljub dejstvu, da med obema seveda obstaja področje prekrivanja). Center znanosti bi lahko, med drugim, slovenske znanstvene in tehnološke dosežke utrdil na mednarodni sceni in Sloveniji na evropskem znanstvenem igrišču prinesel prednost. S tem pa močno presegel doseg Hiše eksperimentov v Ljubljani. Imel bi pomembno vlogo pri odločanju mladih o morebitnem nadaljevanju šolske in karierne poti v raziskavah in znanosti. To raziskovalci in visokošolski pedagogi vidimo kot pereč problem. O morebitnih gospodarskih učinkih, recimo v turizmu, ne vem povedati dosti; lahko pa si ustvarim površno mnenje na podlagi vrste obiskovalcev, ki čakajo na vstop v Muzej iluzij v Ljubljani. Alternativa je, da izpustimo priložnost, pozabimo na evropska sredstva, smo spet enkrat (samo)zadovoljni s tem, kar imamo, in ne stremimo k izboljšanju.
Slovenščina v znanosti
Zadnja tema, ki je pritegnila mojo pozornost, je uporaba slovenskega jezika v visokem šolstvu in znanosti (npr. »Financiranje nepotrebnega in neuporabnega«, Večer, 29. julij 2019). Tu sem na spolzkih tleh. Večina naravoslovcev nas ima prirojen, bolj verjetno pa priučen čut, da (večinoma ...) govorimo o stvareh, o katerih nekaj vemo. Tako skorajda ne bi smel razpravljati o mnenju nekaterih jezikoslovcev o tej temi, saj jim strokovno in drugače na tem področju ne segam do gležnjev. Strinjam se s splošnim načelom, da je treba slovenski jezik negovati tudi z znanstvenim izražanjem. Ne ostajam le pri načelu, sem ter tja se potrudim napisati javen prispevek o kakem dognanju v slovenščini. Da pa bi o metodah in rezultatih svojih raziskav redno poročal v slovenščini, je nesmiselno.
Vrhunske raziskave, pri katerih večina slovenskih naravoslovcev več kot uspešno sodeluje, so globalne. O njih s kolegi ne morem komunicirati drugače kot v angleščini. Kot dolžnost, pogosto tudi užitek, občutim občasno poljudno poročanje o rezultatih opravljenih raziskav v slovenščini. Prijave na razpise Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (vsaj v naravoslovju) ocenjujejo mednarodni strokovnjaki, ki ne razumejo slovensko. Strinjam se, da agencija tistim, ki to želijo, omogoči izpolnjevanje prijavnega obrazca v slovenščini (v skladu z ustavo). Osebno pa mi to pomeni dodatno nepotrebno delo, ki sem ga pripravljen opraviti, če ima kdo namen mojo prijavo v slovenščini recitirati. Pragmatično za to ne vidim razloga.
Nedvomno težje je vprašanje potencialne izvedbe visokošolskih predavanj v angleščini. Ne morem se znebiti občutka, da je nasprotovanje formulaciji v predlogu novele zakona o visokem šolstvu – »visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti programi vzporedno izvajajo tudi v slovenskem jeziku« – vsaj zakasnelo. Enaka formulacija je v taistem zakonu od leta 1993. Zakaj torej tako, oprostite izrazu, militantno nasprotovanje prav zdaj? No, za izboljšanje stanja je seveda vsak čas pravi. Kot nekdanji prodekan ene od članic Univerze v Ljubljani pa dokaj dobro poznam statistiko vpisov domačih in tujih študentov na naše fakultete, prav tako trende migracij študentov v tujino in iz nje. Iz vsakodnevnih stikov s študentsko populacijo, nenazadnje pa tudi s svojimi in otroki prijateljev vem, da mladi izbirajo med študijskimi programi prek meja, predvsem v EU in doma enakovredno, brez pomislekov. In prav je tako.
Ali je za to odgovorna (zaslužna?) bolonjska reforma ali generacijski miselni preskok, ne vem. Pogosto slišim opozarjanje na »problem« odhajanja domačih študentov v tujino. To ni problem! Vsakršen poskus omejevanja tega je, zaradi inteligence in razgledanosti slovenskih študentov, vnaprej obsojen na propad. Problem je (ne)enakovreden pritok tujih študentov na domače univerze. Ta pa bo z vztrajanjem pri predavanjih izključno v slovenščini ničen. Poleg tega vsaj nekatere fakultete vseh večjih slovenskih univerz zaposlujejo tuje vrhunske strokovnjake; v prid študentov. Če ti slišijo nekatera predavanja v angleščini, jim bo koristilo. Tehtamo lahko torej med vzdrževanjem slovenščine za vsako ceno na zelo omejenem, specifičnem področju in izolacijo od nekaterih mednarodnih tokov.
Naj se vrnem k vprašanju v naslovu. Prepričan sem, da v razpravah o zgornjih (in drugih) temah v slovenski znanosti seveda ni nazadnjaštva. Morda kvečjemu zaplankanost (Slovar slovenskega knjižnega jezika: zaplánkanost -i ž (a) pog., slabš. nerazgledanost, omejenost: očitati komu zaplankanost; duhovna, provincialna zaplankanost). S tem izrazom ne žigosam posameznih avtorjev omenjenih in drugih povezanih zapisov. Govorim o občasno prisotni miselnosti, ki se kot neprijeten vonj kdaj pa kdaj pritihotapi med nas. Da se je znebimo, je pomembna prevetritev v obliki izmenjave mnenj, četudi so ta močno različna.
