»Nekaterih projektov danes ne bi mogel izvesti. Pristal bi v zaporu«

Ameriški konceptualni medijski umetnik Joey Skaggs kaže ogledalo četrti veji oblasti več kot pol stoletja. Njegove satire, potegav­ščine in manipulacije nas učijo, kako pomembno je misliti s svojo glavo in »dejstva« vedno preveriti­ pri več virih.

Poseben odnos z mediji danes 74-letnega Joeyja Skaggsa se je začel konec šestdesetih let pretek­lega stoletja, ko je v newyorškem Central Parku izvedel umetniško akcijo proti vietnamski vojni. Ko so novinarji zapisali, da je ta mladi hipi uničeval park, še niso vedeli, da so si s tem nakopali dolgolet­nega sovražnika in prijatelja v eni osebi.

Naštejmo le nekaj najbolj znanih potegavščin, s katerimi­ je osmešil tako medije kot občinstvo: odprl je pasji bordel, kot znanstvenik dr. Josef Gregor dokazoval, da se v ščurkih skriva univerzalno zdravilo, zavetiščem je pod psevdonimom Kim Yung Soo poslal sporočilo, v katerem jih je pozval, naj mu po nizki ceni prodajo živali, ki jih bo skuhal v korejski restavraciji, razvil je programsko opremo Solomon, s katero je dokazal, da je O. J. Simpson kriv umora svoje žene …



Ob tem je najbolj neverjetno, da se Skaggs v mladih letih z dolgimi lasmi, brki, klobukom, velikimi sončnimi očali in majico, na kateri je bil po možnosti narisan ščurek, ne bi mogel zdeti bolj prevarantski.

Ko so ljudje po svetu poslušali te neverjetne štorije, je večina pomislila: »Lahko mu uspe samo doma, kjer živijo zarukani ­Američani.«

Prav takšen odziv ga je konec devetdesetih let pričakal v Sloveniji, kamor je prišel predavat o demokratičnosti medijev in svobodi govora. Zato se je odločil, da bo slovenskim novinarjem pokazal, da se ne razlikujejo od drugih. V potegavščini Stop BioPEEP se je predstavil kot avstralski znanstvenik, ki je razkril medvladni projekt genskega inženiringa. Z njim naj bi tako spremenili človeka, da bi postal odvisen od perutnine. Mediji so seveda nased­li. Še bolj jezni so bili nekaj let pozneje, ko jih je naplahtal, da je Matjaž Rogelj, sicer študent prava, zmagal na svetovnem prvenstvu v računalniškem programiranju v Riu de Janeiru. Roglju je ob tem neobstoječem uspehu čestital tudi tedanji predsednik Milan Kučan.

Letos je Skaggs zatrdil, da je prišel v Slovenijo le na obisk, češ da smo že dobili dovolj lekcij, sicer pa je bil te dni na Dunaju, kjer je spoznal par, ki se ukvarja z arhiviranjem umetniških del. »Moje delo nima oblike – obstaja le v obliki televizijskih poročil, časopisnih prispevkov, filmov … Zato sem se odločil, da bom poiskal mesto, kjer bo shranjeno in na voljo javnosti, tudi ko bom umrl,« je pojasnil.

Vmes se je ustavil na dunajski fakulteti za komunikacijske študije. Večkrat je poudaril, da ni bil vpleten v afero Ibiza.

Kako pa gledate na to afero?

Kar je storila ta ekipa, je odlično. Svetu so pokazali, kako skorumpirani in hipokritski so politiki. Ne poznam vseh podrobnosti, a ljudje, ki so jo izvedli, so pokazali, kakšen vpliv lahko imajo ­potegavščine.


 

Ste kdaj pomislili, da bi naredili podobno prevaro kot v aferi Ibiza? Da ne bi zgolj osmešili nekoga, ampak dosegli politični cilj? Morda odstop ameriškega predsednika?

Oh, o Trumpu ne bom govoril, verjetno veste, kakšno mnenje imam o njem. (Smeh.) Pri aferi Ibiza se moramo zavedati, da četudi je bila izvrstno izvedena, ni bila nova. Podobne potegavščine so obstajale od nekdaj, vendar niso moje področje. Imam druge namene. Nikoli nisem hotel, da bi se smejali ljudem, ki sem jih osmešil, ali da bi ti ljudje odstopili s položaja. Namesto učinka haha sem si prizadeval za učinek aha. Moj cilj je, da ljudje ne bi slepo verjeli vsemu, kar preberejo, da bi razmislili o vsebinah, ki jih spremljajo v medijih.
 

Učinek aha je namenjen tako medijem kot občinstvu.

Da.

Glede na to, da vlečete ljudi za nos že več kot petdeset let: kdo se je v tem času naučil več, mediji ali občinstvo?

Mediji vedno znova delajo iste napake, vendar se nočem postav­ljati v vlogo sodnika, ki odloča, kdo je bil boljši učenec. Mediji so tudi najglasnejši v boju proti lažnim novicam, hkrati pa jih proizvajajo.

Ali ni zanimivo, da se že pol stoletja norčujete iz novinarjev, mi pa še vedno delamo intervjuje z vami?

Zelo ironično, da.

Kaj vam to pove o nas?

Da vedno iščete dobro zgodbo. Moje delo pa je, da vam priskrbim takšne zgodbe.

Je kateri izmed vaših projektov trpel zaradi pretirane politične korektnosti, ki prežema vse pore našega življenja?

Da, ta politična korektnost negativno vpliva na svobodo govora. Prepričan sem, da nekaterih ­projektov, ki sem jih izvedel
nekoč, danes ne bi mogel, saj bi pristal v zaporu. Preizkušal sem meje sprejemljivega.

Kaj pa danes – kdo preizkuša te meje?

Vedno se najdejo pogumni vojaki, ki bodo v prvi bojni črti sovražniku nastavili zadnjo plat.

Ko ste leta 2016 nazadnje obiskali Slovenijo, so vas novinarji spraševali o ameriški predvolilni­ ­kampanji. Pred časom se je  Trump podal v boj za še en ­predsedniški mandat. Kaj se je v tem času spremenilo?

Nič. (Smeh.)

Kako predvidljivo.

Kako žalostno, patetično in straš­ljivo. Pred leti sem rekel, kako lahko verjamemo zgodovini, ki je nismo ustvarili sami. To vprašanje je še vedno aktualno zaradi vseh laži, ki nas obdajajo v političnem diskurzu.
 

Ali nismo že dolgo vedeli, kaj se nam obeta? Že leta 1986 ste napovedali prihod t. i. deep­fakesov. (To so lažni videoposnetki, na katerih avtor s pomočjo umetne ­inteligence in algoritmov spremeni vsebino. Tipičen primer je predelan pornografski video­posnetek, v katerega vdelajo obraz žrtve in jo tako začnejo izsiljevati.)

Že takrat je bilo jasno, da se tehnologija razvija tako hitro, da ji na nekaterih področjih ne bomo znali­ slediti. Danes lahko na spletu najdete posnetke, kako se Donald Trump v Moskvi druži s prostitutkami, medtem ko se 'igrajo' zlati tuš (uriniranje po drugi osebi zaradi spolnega užitka). Vemo, da se to ni zgodilo, na posnetku pa se zdi, da se je.

Nekatere medijske hiše že imajo robote, ki pišejo prispevke. Bo robote lažje ali težje vleči za nos?

Berem prispevke, ki jih pišejo roboti, in zdi se mi, da bomo v prihodnosti težko razlikovali med njihovim in 'človeškim' slogom.

Ste že kdaj prinesli okoli ­kakšnega robota?

Večkrat se vprašam, kako prinesti okoli facebook. Kot umetnik oziroma satirik bi rad naredil satiro, ki bi trajno ostala na facebookovi strani. Vendar je to težko izvedljivo, saj algoritmi pa tudi facebookovi zaposleni nadzirajo objave uporabnikov. Ne blokirajo zgolj tistih, ki širijo sovražno ali nasilno vsebino, blokirajo tudi satirike, disidente …

Kakšen talent potrebuje človek, če hoče početi, kar počnete vi?

Namen je pomembnejši od talenta. Poleg tega potrebuješ jasno strategijo. Svoje potegavščine vedno razdelim v tri faze. V prvi, imenovani trnek, si zamislim zgodbo, o kateri sem prepričan, da bodo mediji planili nanjo. Nato se lotim scenarija in izvedbe – včasih je to zelo zahtevno, potrebujem ogromno rekvizitov, ljudi, izbrano lokacijo …
Druga faza, imenovana ribiška vrvica, poteka, ko potegavščino že izvedem. Prek različnih kanalov širim sporočila, da dosežejo medije, hkrati sledim njihovemu poročanju o moji potegavščini. Prepustim se toku in čakam, kako se bo zgodba razpletla, od časa do časa pa jo korigiram. V tretji fazi, ki ji rečem grezilo, razkrijem resnico in pozorno opazujem odzive medijev: včasih so jezni in užaljeni ter me obsojajo, drugič se posujejo s pepelom, tretjič objavijo majhen popravek na zadnji strani časopisa …

V kateri izmed teh faz najbolj uživate?

Vse so mi v užitek, toda ob vsaki uživam drugače.