Nenavadno gibanje Sončeve aktivnosti

Letošnjega 4. januarja je naše Sonce spet pritegnilo več pozornosti. Priča smo bili namreč delnemu Sončevemu mrku, ko je Luna tudi za opazovalce iz naših krajev zakrila več kot polovico Sončeve ploskvice. Tisti, ki so opazovali delni mrk v družbi kakega amaterskega astronoma in skozi teleskop lahko bolj podrobno pogledali Sončevo površino, so poleg polzenja temne Lune prek Sonca lahko videli tudi dve lepi skupini peg.

Še zanimivejši je bil pogled skozi tako imenovane solarne teleskope, s katerimi v zadnjem desetletju tudi amaterji lahko opazujejo Sonce v ozkem pasu svetlobe absorbcijske črte vodikovih atomov, imenovane Ha-alfa, v kateri je videti predvsem pestrejše dogajanje v Sončevi kromosferi. V komentarjih amaterskih astronomov pa je bilo čutiti zadrego. Nekaj vendarle ni v najlepšem redu, čeprav so mrki sila napovedljiva stvar in se da prihodnje napovedati celo za tisočletja naprej. Od kod torej nekakšna zaskrbljenost, da se tudi tisti, ki sicer večkrat gledajo skozi svoje priprave, sprašujejo, kaj se dogaja s Soncem. Sonce sicer med astronomi velja za precej mirno zvezdo, a na njem s teleskopi, opremljenimi z ustreznimi filtri, zlahka opazimo tudi spremembe, v beli svetlobi so to predvsem pege, v rdeči uvodoma omenjene vodikove absorbcijske črte pa protuberance in bolje vidna oziroma izstopajoča aktivnejša območja.

V dobrega četrt tisočletja, kar človek sistematično in vse bolj natančno opazuje Sonce, je bilo tako odkrito marsikatero dejstvo. Najbolj znano je prav gotovo to, da Sonce spreminja svojo aktivnost v ciklih, ki so dolgi približno enajst let. V tem času lahko opazovalec v vidni svetlobi opazi, kako prvih pet let število vidnih peg vse bolj narašča in potem v naslednjih šestih spet počasi upada, vse do obdobij, ko na Soncu ni opaziti prav nobene.

Kar precej zadrege izvira iz dejstva, da je bil pred kratkim končani minimum precej »globok«, se pravi, da je bila Sončeva aktivnost glede na opaženo število peg zelo nizka. Slednje izrazimo večinoma na dva načina, in sicer s številom dni, ko na Soncu ni bilo opaziti nobene pege, ali pa s povprečno vrednostjo Wolfovega števila, s katerim »merimo« dnevno aktivnost Sonca. Ta se iz dneva v dan spreminja, tako da je treba za primerno zglajeno krivuljo, ki jasneje pove, kaj se dogaja s Sončevo aktivnostjo, upoštevati povpreček. Najbolj znan tak je R-13, pri katerem se vrednost za posamezen mesec izračuna glede na dogajanje v celotnem letu okrog tega meseca. Tako je med drugim mogoče določiti, kdaj se je začel minimum, večinoma pa tudi, kdaj maksimum.

V obdobju okrog minimuma Sončeve aktivnosti je namreč dni, ko na njem peg ne opazimo, kar precej – povprečno 486, toda tokratni je postregel s še precej večjo številko, saj je bilo takšnih dni kar 820. Podoben minimum so zaznali med 14. in 15. ciklom pred skoraj stotimi leti, ko so takšnih dni našteli celo 911. Takšno dolgo obdobje se odrazi tudi v zelo nizkem številu povprečja R-13 Wolfovega števila, ki je julija 1913 znašalo le 1,55, tokrat pa v decembru 2008 prav tako skromnih 1,81.

Zaradi dejstva, da smo bili priča nenavadno dolgemu minimumu – po tudi zelo dolgem »razvlečenem« prejšnjem ciklu (23. cikel je trajal kar 12,3 leta, le trije do zdaj znani so bili daljši) – so se precej spremenila pričakovanja, kaj se utegne zgoditi v štiriindvajsetem.

Ocene o višini prihajajočega maksimuma so se začele krepko zmanjševati. Na pojav bolj pogostega pojavljanja Sončevih peg je bilo namreč treba čakati še celo leto: pogosteje so se začele pojavljati v decembru 2009. To je bil tudi nedvoumen znak, da se je novi, 24. cikel začel, saj s povprečkom R-13 lahko izračunamo le vrednosti za dobrega pol leta nazaj. V letu 2010 je bilo tako le še 48 dni, ko na Soncu ni bila opažena nobena pega, večkrat pa je bilo opaženih kar nekaj skupin peg. Opazovalcem Sonca se je ponujala pestrejša podoba, toda tistim, ki sledijo aktivnosti s primerjalnimi povprečki, je kmalu postalo jasno, da ta narašča počasneje od pričakovanj.

Vprašanje, kaj se dogaja s Soncem, torej ostaja. Četrt tisočletja sistematičnih opazovanj in vse boljše priprave za opazovanje naše zvezde še niso dovolj, da bi znali predvideti dogajanje v tem ciklu, čeprav smo že krepko v njem. Bo podoben šestnajstemu iz 30. let prejšnjega stoletja ali pa morda še nižjima dvema še dobro stoletje prej? Odgovora ni. Dobili ga bomo v prihodnjih mesecih oziroma letih, saj naj bi bili čez slabi dve leti in pol v obdobju maksimuma aktivnosti. Toda to bo le odgovor o 24. ciklu in potem se bodo pojavila nova vprašanja o naslednjem ...

Danes smo navajeni, da sodobna znanost hitro rešuje vse več vprašanj, toda kar se Sonca tiče, postaja vse bolj jasno, da je to tek na precej daljše proge in bo za zanesljive odgovore potrebnih še mnogo opazovanj.