Nesreča v nuklearki Fukušima 1 je zelo resna, posledice bodo lokalne

Ljubljana – Jedrska elektrarna Fukušima 1, ki sta ju petkov potres in cunami močno poškodovala, velja za eno največjih v svetovnem merilu. Od njenih šestih reaktorjev s skupno močjo skoraj 7500 megavatov sta vsaj dva zelo verjetno uničena. Zaradi nevarnosti sevanja, ki je na lokaciji nuklearke minulo soboto za nekaj časa za več kot 3000-krat preseglo običajno naravno raven sevanja, so v 20-kilometrskem krogu evakuirali približno 170 tisoč prebivalcev.

Kaj se je dogajalo 
v Fukušimi 1?

Ob potresnem sunku so se samodejno ustavili trije reaktorji, preostali trije pa so bili – kar je pravzaprav srečna okoliščina – ustavljeni zaradi remonta. Ker sproščanja energije iz reaktorja ni mogoče ustaviti, kot na primer iz peči v termoelektrarni, ga morajo zaradi razmeroma velike količine tako imenovane zaostale toplote – gre za nekaj odstotkov moči polno delujočega reaktorja – hladiti; intenzivno prvih nekaj ur, zatem še več dni. Za delovanje sistemov, ki dovajajo hladilno vodo v reaktor, imajo praviloma zagotovljena vsaj dva neodvisna vira energije. In po Murphyjevem zakonu sta v Fukušimi 1 odpovedala oba – v potresu je bilo očitno prekinjeno zunanje električno napajanje, poleg tega pa je cunami verjetno poškodoval dizelske agregate, tako da so po kakšni uri prenehali delovati. Zaradi pare, ki je nastajala zaradi že omenjene zaostale toplote, se je začel dvigovati tlak v zadrževalnem hramu. Zato so del te pare, ki je malo radioaktivna, spustili v zgradbo, ki obdaja zadrževalni hram oziroma, bolje rečeno, prvo zaščitno zgradbo, v kateri je sam reaktor. To je verjetno povzročilo prvi dvig radioaktivnega sevanja na lokaciji nuklearke. Ker pa tudi po prenehanju delovanja reaktorja še poteka radioliza hladilne vode, se pravi razkroj raznih produktov vode – in eden od njih je tudi vodik –, je njegova spektakularna eksplozija, ki so jo ujele tudi kamere, v soboto nekaj po 15.30 po lokalnem času uničila zunanjo reaktorsko zgradbo. Kot je kmalu zatem sporočila lokalna oblast, je takrat sevanje na lokaciji nuklearke doseglo okroglih 1000 mikrosivertov na uro, kar je približni ekvivalent sevanja, ki ga človek prejme v običajnih razmerah v enem letu; v normalnem okolju je sevanje 0,1 mikrosiverta na uro.

Morska voda 
je bila manjše zlo

Ker je v primerih, ko odpove hlajenje reaktorja, najbolj nevarno, da del reaktorske sredice ne bi bil več pod gladino hladilne vode, so se upravljavci nuklearke zatekli k zadnji rešitvi in v reaktor začeli dovajati morsko vodo. To pomeni, da so se morali odločiti za manjše zlo, saj bi taljenje reaktorske sredice in posledični radioaktivni delci v ozračju predstavljali največjo nevarnost. Je pa dejstvo, da mora biti hladilna voda posebej prečiščena, kar morska seveda ni, in bo zato reaktor skoraj zanesljivo uničen oziroma izgubljen. Hkrati to pomeni, da bo vsaj do določene meje kontaminirano tudi morje v okolici nuklearke.

Zelo podobno se je v soboto popoldne začelo dogajati tudi z drugim reaktorjem. Zaradi enakih vzrokov je tudi pri njem odpovedal hladilni sistem. Za zdaj je razlika le v tem, da jim je uspelo preprečiti eksplozijo vodika ...

Drugače kot v Černobilu

Medtem ko je bolj ali manj jasno, da je usoda Fukušime 1 vsaj za nekaj let zapečatena (do leta 2016 oziroma 2017 naj bi na tej lokaciji postavili še dva reaktorja, kar je zdaj seveda vprašljivo), je veliko odprtih vprašanj v zvezi z radioaktivnostjo v okolju in s tem povezano ogroženostjo tamkajšnjega prebivalstva. Kot nam je povedal mag. Bogdan Pucelj, strokovnjak s področja varstva pred sevanjem z Instituta Jožef Stefan, ta nesreča nikakor ni primerljiva s černobilsko pred skoraj 25 leti. Tak scenarij je na Japonskem skoraj nemogoč, saj gre za drugačno vrsto reaktorja, ukrepanje je bilo hitro in ni bilo možnosti za požar, ki bi radioaktivne delce odnesel visoko v ozračje.

Sogovornik pojasnjuje, da so iz poškodovanega reaktorja najverjetneje pobegnili radioaktivni žlahtni plini in radioaktivni jod ter cezij, ki sta za ljudi najbolj problematična. Ker se radioaktivni jod hitro veže v človekovo ščitnico, je v takem primeru zato najbolj učinkovit ukrep čimprejšnje uživanje jodovih tablet, saj s tem preprečimo, po domače povedano, da bi bil v ščitnici prostor še za radioaktivni jod. In kakor kažejo poročila, na Japonskem zdaj počnejo prav to.

Kot pravi mag. Pucelj, po zdaj dostopnih podatkih in ob predpostavki, da v Fukušimi 1 ne bo dodatnih težav oziroma radioaktivnih izpustov, lahko napovemo, da nesreča ne bo imela resnejših posledic za zdravje okoliškega prebivalstva. Hkrati sogovornik opozarja, da je (in bo) radioaktivna kontaminacija na lokaciji Fukušime 1 resen problem in težko rešljiv strokovni izziv.