O atraktivnosti posnetkov našega osončja in vesolja

Številni posnetki vesolja, ki jih na Zemljo pošiljajo sateliti, jemljejo dih. Nekateri so tako čudoviti, da jih primerjajo z abstraktnimi umetninami znanih slikarjev. Malokdo ve, da jim lepoto dajejo naknadno dodane barve, s katerimi astronomi na svojih računalnikih popestrijo pogled v vesolje, ki bi bil sicer za običajne ljudi precej dolgočasen.

Objavljeno
23. februar 2011 20.39
M. R., znanost
M. R., znanost
Tudi za prvi portret našega osončja, ki ga je »od zunaj« posnela širokokotna kamera WAC Nasine vesoljske sonde Messenger, ne moremo trditi, da je atraktiven (zgoraj). Nastal je v prvih dveh tednih novembra lani s kombinacijo 34 posnetkov. Na družinskem portretu planetov našega sončnega sistema manjkata Neptun in Uran, ki sta bila premalo svetla tudi za občutljivo kamero. Messenger (MErcury Surface Space Environment Geochemistry and Ranging) je od izstrelitve v letu 2004 letel mimo Zemlje in Venere, Merkurju se je prvič približal oktobra 2008 in septembra 2009, ker je sondo tako upočasnilo, da naj bi sredi marca 2011 postala prvi Merkurjev umetni satelit. Znanstveniki upajo, da bo sonda v Merkurjevi orbiti delovala vsaj še leto dni, tako da bi dobili odgovore na ključna vprašanja o nastanku tega planeta, najbližjega Soncu. Prvič ga je deloma posnela sonda Mariner sredi sedemdesetih let.

Precej bolj atraktiven posnetek pa je nastal na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) 16. februarja letos, ko so z izstrelišča v Francoski Gvajani v vesolje poslali enega izmed vesoljskih tovornjakov. ATV-2 (Automatic Transfer Vehicle), ki nosi ime Johannesa Keplerja, je v orbito ponesla nosilna raketa Ariane. Belo sled, ki jo je puščala za seboj, je v objektiv ujel italijanski astronavt Paolo Nespoli na krovu Mednarodne vesoljske postaje, približno 350 kilometrov nad površjem Zemlje.