O delcih asteroida iz sudanske puščave

Asteroid, ki so ga poimenovali 2008 TC3 in je decembra lani padel na Zemljo v Sudanu, je nekaj posebnega. Najprej zato, ker je prvi vesoljski objekt, ki so mu astronomi s teleskopom lahko sledili na njegovi krožni poti do vstopa v Zemljino atmosfero in nato še nekaj časa. Pa tudi zato, ker so lahko natančno določili mesto trka in na podlagi tega odkrili njegove ostanke.

 

Začelo se je oktobra lani, ko so ameriški astronomi v Arizoni opazili asteroid s premerom približno dva metra in težo več kot 80 ton. Izkazalo se je, da bo v dobrih dvajsetih urah padel na Zemljo. O tem so takoj obvestili še druge vesoljske opazovalnice po svetu, tako da so 2008 TC3 spremljali številni teleskopi na planetu. Kmalu so tudi ugotovili, da bodo njegovi ostanki po trku z našo atmosfero padli v sudansko puščavo.

 

Zatem se je v Sudan odpravil Peter Jenniskens z Inštituta SETI (Search for Extra Terrestrial Inteligence) v Mountain Viewu v Kaliforniji. Začelo se je naporno iskanje, a je bil trud na koncu poplačan, saj so doslej v puščavi našli 47 delcev asteroida.

 

»Asteroid je iz zelo krhke snovi, zato se je pri eksploziji na višini 37.000 metrov razletel na precej majhne delce. Gre za neznano snov, ki je doslej nismo imeli v naši zbirki predmetov iz vesolja,« je dejal Peter Jenniskens, soavtor članka, objavljenega v reviji Nature. Kot je povedal Douglas Rumble iz geofizikalnega laboratorija pri Carnegie Institution, drugi avtor članka, so že doslej posneli asteroide in meteorite, ki so zagoreli ob trku z Zemljino atmosfero. »Posebnost je bila predvsem v tem, da smo 2008 TC3 lahko spremljali nepretrgoma že pred vstopom vanjo in smo mu potem lahko sledili do padca na Zemljo,« je povedal Rumble.

 

Prvi podatki kažejo, da 2008 TC3 sodi med redke vesoljske asteroide urelite. Uvrščajo jih v tako imenovano skupino F, iz katere je le dober odstotek vseh asteroidov. Domnevajo, da bi lahko šlo za delček velikega asteroida, ki ga poznamo pod oznako 1998 KU2. Njegov premer je približno 2,6 kilometra in spada med mlajše v našem Osončju, saj je star komaj nekaj milijonov let.

 

Večina asteroidov je iz snovi, iz kakršne so tudi kamniti planeti, največ pa jih izvira iz pasu med Marsom in Jupitrom. Tam je močna Jupitrova gravitacija preprečila, da bi se manjši kosi združili v planet. Po trkih z drugimi telesi so zašli še v druge predele Osončja. Pri tem pogosto nastaja zmeda, ali je na Zemljo padel asteroid ali meteorit. Velja pravilo, da je asteroid samo toliko časa, dokler je v asteroidnem pasu, ko vstopi v zemeljsko atmosfero, pa postane - meteorit.

Iz petkove izdaje Dela.